Vojna v Rožavi in Siriji – politična analiza

Spodnji prispevek je prevod teksta, ki je bil prvotno objavljen 21. januarja 2026 na spletni strani Akademije za demokratično modernost.

Od začetka leta so se razmere v Rožavi in Siriji dramatično zaostrile. Ob hitrem razvoju dogodkov je nujna temeljita analiza trenutnega stanja ter ciljev in interesov akterjev, vpletenih v to kompleksno mrežo političnih odnosov.

Ni prvič, da se je Demokratična avtonomna uprava severne in vzhodne Sirije (DAANES) znašla pod hudim pritiskom. Od izbruha sirske vojne leta 2011 je bila revolucija v Rožavi večkrat tarča različnih akterjev, med njimi tako imenovane Islamske države (IS), Asadovega režima in – najbolj vztrajno – turške države.

Najnovejša eskalacija se je začela 6. januarja 2026, ko so vojaške enote in milice, povezane s tako imenovano sirsko prehodno vlado, napadle četrti Šeh Meksud, Ašrafije in Beni Zejd v Alepu. Napadi so se kmalu razširili na velik del Rožave in dejansko vojaško ogrozile celotno severno Sirijo. Kljub domnevni prekinitvi ognja, ki jo je sirski režim razglasil 18. januarja, se nasilje ni zmanjšalo in se od takrat razširilo še na Haseke in območja okoli Kobanêja. Poročila kažejo, da so bili civilisti žrtve pokolov.

Zaradi teh nenehnih napadov je zdaj ogrožen sam obstoj Rožave. Trenutni razvoj odraža premik v ravnovesju moči v regiji in nakazuje začetek nove politične faze na Bližnjem vzhodu.

Da bi razumeli glavne dinamike trenutne situacije, ozadje najnovejših dogodkov v Siriji in njihov vpliv na Rožavo, moramo podrobneje analizirati celovite pretrese na Bližnjem vzhodu. Zgodovinsko utemeljeno razumevanje teh političnih procesov je ključno, da se demokratične sile lahko zoperstavijo kapitalistični modernosti in razvijejohej neodvisne, emancipatorne perspektive.

Novo poglavje tretje svetovne vojne

Pojmovni in teoretski okvir »tretje svetovne vojne«, ki ga je Abdullah Öcalan oblikoval v svojih delih »Manifest za demokratično civilizacijo«, predstavlja osrednjo orientacijo za ustrezno presojo trenutnih dogodkov v Siriji.

Izraz, ki ga kurdsko osvobodilno gibanje uporablja že več kot dve desetletji, opisuje globalni proces premeščanja hegemonskih sil in območij vpliva, ki se je začel z razpadom Sovjetske zveze. Leta 1989–1990 so pomenila konec bipolarnega svetovnega reda, ki je svet delil na sovjetski in kapitalistični blok – privedla so do razpada nekdanjih ravnotežij moči, zlasti na Bližnjem vzhodu. V tej kaotični fazi je namen sil kapitalistične modernosti popolna integracija regije pod kapitalistično hegemonijo.

V tem kontekstu je mogoče na Bližnjem vzhodu razlikovati tri osrednje skupine akterjev z različnimi interesi in cilji:

Mednarodni akterji pod vodstvom ZDA tvorijo dominantni blok. Od zgodnjih devetdesetih let ZDA zasledujejo cilj preoblikovanja regije v okviru tako imenovanega projekta »Velikega Bližnjega vzhoda« (GME), z namenom obvladovanja virov in trgovskih poti v regiji. GME je bil razvit kot odgovor na vakuum po razpadu realsocializma in si prizadeva preoblikovati Bližnji vzhod v skladu z neoliberalnimi idejami. Krvave posledice te politike v zadnjih tridesetih letih v državah, kot so Irak, Afganistan, Libija in Sirija, imajo pogubne učinke na družbe v regiji. Strategija ZDA temelji predvsem na treh stebrih: odpravi potencialnih groženj ZDA in Zahodu, nadzoru energetskih virov ter energetskih koridorjev in zagotavljanju varnosti Izraela ter njegove zmožnosti projiciranja vojne v regijo. V tem okviru igrata osrednjo vlogo tako razgradnja iranskega projekta »šiitskega polmeseca« kot vzpostavitev tako imenovanega »arabskega Nata«. Slednji se med drugim udejanja v Abrahamskem dogovoru, ki si prizadeva strateško povezati sunitske države – zlasti Savdsko Arabijo in zalivske države – z Izraelom.

Drugo skupino akterjev sestavljajo obstoječe nacionalne države v regiji, ki se poskušajo upreti prizadevanjem projekta Velikega Bližnjega vzhoda – ta hoče preoblikovati regijo in uvesti svoje politike dominacije ter razgraditi red, ki je bil v 20. stoletju vzpostavljen s Sykes-Picotovim sporazumom. Obstoječe nacionalne države namesto tega vztrajajo pri državnem redu, ki v regiji ohranja status quo že 100 let, vse od Sykes-Picotovega sporazuma dalje.

Tretjo skupino predstavljajo družbene sile. Danes jih prvenstveno uteleša kurdistansko osvobodilno gibanje, ki z razvojem modela demokratičnega konfederalizma in demokratičnega naroda oblikuje alternativo tako redu nacionalnih držav kot projektu Velikega Bližnjega vzhoda.

Od 7. oktobra 2023 do padca sirskega baasističnega režima

S palestinskim genocidom, ki se je začel 7. oktobra 2023, je proces preoblikovanja Bližnjega vzhoda dobil precejšen zagon. Obstoječi status quo je bil viden kot ovira zahodni hegemoniji in je bil zato namerno razbit, da bi se vzpostavila nova razmerja moči. V tem okviru je bil namerno oslabljen iranski vpliv v Palestini (Hamas) in Libanonu (Hezbolah), medtem ko je sprememba oblasti v Siriji zlomila še en osrednji steber iranske regionalne hegemonije. Iran se tako sooča z alternativo: bodisi sprememba sistema, bodisi podreditev obstoječemu hegemonemu redu.

V okviru tega prestrukturiranja Bližnjega vzhoda Izrael prevzema vlogo hegemonskega središča. Okoli Izraela se gradi nova regionalna varnostna arhitektura. Abrahamski dogovor zaznamuje proces postopne integracije arabskih nacionalnih držav v ta sistem z Izraelom kot osrednjim akterjem in predstavnikom zahodne hegemonije. Hkrati se reformira sunitski blok, ki ga je arabska pomlad močno zamajala. V tem kontekstu se vse pogosteje sliši pozive za strateško obkolitev Irana. Poleg varnostno-politične razsežnosti je cilj preobrazbe regije v skladu z novim svetovnim redom tudi nadzor energetskih zalog in novih energetskih poti, zagotovitev neoviranega gibanja kapitala, dominacija nad vzhodnim Sredozemljem ter vzpostavitev političnih režimov, ki omejujejo in zadržujejo manevrski prostor Rusije in Kitajske.

Padec sirskega baasističnega režima 8. decembra 2024 po 62 letih vladavine družine Asad predstavlja nadaljevanje te politike, v Siriji pa je odprl novo fazo negotovosti. Ko je Hayat Tahrir Al Šam (HTS), ki izvira iz Al Kaide, nedavno prerasel dotlej majhen islamistični emirat v idlibski regiji – pod pokroviteljstvom in nadzorom turške države – ter prevzel oblast, je postalo jasno, da sirska kriza ni zares končana. HTS zdaj sestavlja prehodno vlado, kar pomeni začetek novega obdobja nestabilnost

HTS-ova Sirija kot nova posredniška sila Zahoda

S padcem Asadovega režima in prevzemom oblasti s strani Hayat Tahrir Al Šama (HTS) se je mreža odnosov v Siriji kvalitativno spremenila. Nastalo je novo ravnovesje moči, ki ga moramo razumeti, da bi lahko pravilno ocenili trenutne dogodke. Razmere je treba analizirati predvsem z vidika ZDA in Zahodnega bloka.

Od začetka sirske državljanske vojne leta 2011 je bil cilj ZDA in njenih zaveznikov strmoglaviti Asadov režim in vzpostaviti prozahodno vlado – cilj, ki je bil z današnjo prehodno vlado dejansko dosežen. S tem so ZDA prišle v neposredno nasprotje z Rusijo in Iranom, ki sta bila osrednja stebra podpore Asadovemu režimu med vojno. Do Asadovega padca je bila ruska politika usmerjena v stabilizacijo obstoječega sirskega nacionalnodržavnega aparata z ohranjanjem Asada na oblasti.

S prevzemom oblasti s strani HTS pa je to ravnotežje moči vstopilo v novo fazo. S HTS, silo, ki je bila z obsežnimi pripravami financirana in usposobljena s strani Združenega kraljestva¹, je v Damasku zdaj na oblasti vlada, ki je vključena v projekt reorganizacije regije pod vodstvom ZDA in Zahoda. HTS sprejema pravila kapitalistične modernosti, je gospodarsko integriran v zahodni tabor, de facto priznava izraelsko hegemonijo in molči o izraelski okupaciji delov južne Sirije.

Za Ameriko takšna sprememba zavezništev ni nič novega. Ko so se ZDA povezale s Kurdi, so bili ti pod napadom Islamske države (IS), Bašar Al Asad je bil na oblasti v Siriji, ZDA pa so bile proti Asadu. Ob upoštevanju podpore, ki so jo nudile ljudske kurdske zaščitne enote (YPG) in kasneje Sirske demokratične sile (SDF), je po padcu režima v Siriji prišlo do resne spremembe odnosov s SDF, saj so ZDA začele podpirati novi sirski režim. Prej so ZDA poskušale svoje pretežno taktično-vojaške odnose v Siriji uresničevati z vzhodnega brega Evfrata, zdaj pa poskušajo svojo politično in diplomatsko strategijo izvajati prek Damaska.

Ta nova strategija je bila formalno zapečatena na srečanju v Parizu 5. in 6. januarja 2026, kjer sta se Sirija in Izrael dogovorila o skupnem komunikacijskem mehanizmu pod nadzorom ZDA. Vendar srečanje ni bilo omejeno zgolj na to. Hkrati je bila oblikovana zveza proti Avtonomni demokratični upravi severne in vzhodne Sirije (DAANES). Ni naključje, da je bil tistega dne v Parizu prisoten tudi turški zunanji minister Hakan Fidan. To zavezništvo proti Rožavi, ki ga podpirajo ZDA, Francija, Velika Britanija in Turčija, podpira tudi EU. To je bilo jasno razvidno med obiskom predsednice Evropske komisije Ursule von der Leyen v Damasku, ko je novemu režimu obljubila politično podporo, medtem ko se je proti kurdskim naseljem vodila vojna izničenja. V tem smislu napad na Rožavo ni izoliran dogodek, temveč del usklajenega pristopa med režimom Ahmeda Al Šare (v Al Kaidi poznan pod imenom Mohamed Al Jolani, op. p.) in Zahodom.

Za konkretnejšo uveljavitev svojih interesov, se zmagovite sile v Siriji zdaj medsebojno spopadajo, pri čemer projekt demokratične Sirije nima prostora. Izrael si iskreno želi, da Sirija ostane razdrobljena. Turčija hoče sebi zvesto sirsko upravo ter uveljavljenje neoosmanizma po celotnem Bližnjem vzhodu in vzhodnem Sredozemlju. Zalivske države in Velika Britanija želijo prek HTS vzpostaviti sfero vpliva v vzhodnem Sredozemlju. Najvplivnejša med vsemi temi silami, ZDA, želijo vzpostaviti ravnotežje med vsemi zavezniškimi državami in bodo na koncu najverjetneje zavzele stališče, bližje izraelskim argumentom. Turški projekt pa v resnici pomeni oživitev obdobja, podobnega Asadovemu režimu – čeprav pod drugim imenom – kar avtomatično antagonizira prebivalstvo regije. To pomeni, da si Turčija prizadeva za centralistično nacionalno državno oblast na temelju etnično zasnovane delitve in zatiranja. Izrael po drugi strani k regiji pristopa povsem taktično. Potem ko je po pariškem dogovoru od vodstva HTS dobil vse kratkoročne koncesije, ki jih je hotel, se zdi, da namerava izraelska vlada skupine okoli HTS še dolgo uporabljati kot Damoklejev meč nad preostalo Sirijo. Opozoriti velja, da Izrael po pariškem dogovoru le z distance opazuje pokole, ki jih izvaja HTS. Turčija pa nenehno hujska HTS proti SDF in poskuša čim bolj zmanjšati dosežke Kurdov.

Ameriški pragmatizem do Kurdov

Pragmatična politika ZDA do Kurdov je bila pred padcem Asada predvsem posledica boja proti Islamski državi (IS). Z vidika ZDA je to 12-letno taktično zavezništvo izhajalo iz treh ključnih motivov: prvič, sodelovanje z YPG je ponujalo najučinkovitejši način za pridobitev vojaškega prestiža v boju proti IS. Drugič, ZDA so zasledovale cilj, da kurdsko demokratično revolucijo spravijo pod nadzor, omejijo njeno socialistično ali »apoistično« (izraz za podpornike Öcalanove politične linije) usmeritev ter jo preusmerijo v nacionalistično, državno smer. Tretjič, Kurdi so služili kot sredstvo pritiska na Asadov režim in rusko-iranski blok.

Z novim ravnovesjem moči v Siriji in vzpostavitvijo prozahodnega režima v Damasku so se ti taktični interesi temeljno spremenili. Prejšnji argumenti in zadržki so izgubili pomen. V tej situaciji ZDA zdaj poskušajo Kurde spraviti pod velik politični, vojaški in gospodarski pritisk, da bi jih prisilile v de facto »prostovoljno« integracijo v sirsko državo. Hkrati se Turčiji pušča več manevrskega prostora, da omeji vpliv Kurdov in jih še bolj potisne proti Damasku.

ZDA tega stališča nikoli niso skrivale. 20. januarja 2026 je ameriški posebni odposlanec za Sirijo Tom Barrack v svoji izjavi odkrito podprl tak taktični pristop do SDF: »Danes se je situacija temeljno spremenila. Sirija ima zdaj mednarodno priznano centralno vlado, ki se je pridružila Globalni koaliciji za poraz IS (kot njena 90. članica konec leta 2025), kar nakazuje obrat proti Zahodu in sodelovanje z ZDA pri boju proti terorizmu. To spreminja razlog za partnerstvo med ZDA in SDF: prvotni namen SDF kot glavnega nasprotnika IS na terenu je v veliki meri prenehal veljati, saj je Damask zdaj pripravljen in sposoben prevzeti odgovornost za varnost, vključno z nadzorom nad zapori in taborišči IS«.²

ZDA so novi sirski režim pod vodstvom Al Šare povezale z Izraelom (prvič v zgodovini obeh držav), ta režim še nadalje poskušajo krepiti in prek Al Šare graditi novo Sirijo. V tem kontekstu je odnos med Al Šaro in Izraelom za ZDA izjemno pomemben. To je vključevalo tudi njegovo uradno vzpostavitev odnosa z Izraelom, v katerem se podreja izraelski hegemoniji v regiji, kar je na pariškem srečanju tudi dejansko storil. V drugem koraku ZDA zdaj poskušajo Kurde, s katerimi imajo vojaško zavezništvo že več kot deset let, nekako »integrirati« v novi režim.

Tu so se pojavili kratki stiki in težave. Pogajanja med Kurdi in Al Šaro potekajo od 10. marca 2025, režim v Damasku pa je v veliki meri preslišal zahteve SDF. Kadar je bil dogovor s SDF na dosegu roke, je takoj posredovala Turčija. 4. januarja, tik pred napadom na Alep, so pogajanja med SDF in damaskovsko delegacijo po medijskih sporočilih sprva potekala dobro in kazalo je, da bo dogovor podpisan. Nato pa je v pogajalsko sobo vstopil Turčiji naklonjeni zunanji minister Al Šejbani in razglasil pogajanja za končana. Dan pozneje so se v Parizu začela pogajanja o varnostnem dogovoru z Izraelom, 6. januarja pa je bil dogovor dosežen. Istega dne je v Alepu prišlo do napada sirskih vladnih sil. Turčija je bila v napad na Alep vpletena z vso svojo močjo in je vpletena tudi zdaj. Od načrtovanja do izvedbe je Turčija vojaško, diplomatsko, obveščevalno in tehnično sodelovala s sirskim režimom. Gre za skupno operacijo vlade v Damasku in oboroženih skupin, ki delujejo v imenu Turčije. Napadi so bili usmerjeni v to, da bi se v pogajanjih med SDF in Damaskom zlomila volja Kurdov, spodkopale njihove zahteve po priznanju, vsilila integracija z oslabitvijo njihove vojaške moči ter, da bi se z oslabitvijo pogajalskega položaja SDF, dosegla popolna kapitulacija Kurdov.

Glede odnosov med Kurdi in ZDA se je v zadnjih letih pojavila določena delitev med mednarodnimi in regionalnimi akterji vzdolž zahodnega in vzhodnega Evfrata. Do sedanje prelomnice so ZDA Kurdom signalizirale, da se ne bodo vmešavale v zadeve zahodno od Evfrata. Na tej podlagi ZDA niso nasprotovale turškim vojaškim operacijam v Afrinu (2018), Manbidžu (2024) in Til Rifaatu. Kljub temu so umaknile svoje enote in se potuhnile, ko je turška vojska leta 2019 napadla in zasedla Tal Abjad in Ras Al Ajn, ki oba ležita vzhodno od Evfrata.

Zdaj smo znova priča veliki vojaški ofenzivi vzhodno od Evfrata: mesta, kot so Tabka, Raka in Ajin Isa, so zdaj pod nadzorom sirskega režima, Haseke in Kobanê pa sta oblegana. Delitev med zahodom in vzhodom, prej razumljena kot namišljena »rdeča črta«, je v tej novi fazi izgubila veljavnost. Molk ZDA glede teh dogodkov je dejansko enakovreden podpori Ahmedu Al Šari pri uveljavljanju državne suverenosti nad celotno Sirijo. Trenutna situacija kaže, da temeljni koncept ZDA ni več pogajanje o delitvi na zahodno in vzhodno evfratsko regijo, temveč čim bolj oslabiti SDF.

Ameriški poskusi združevanja Damaska, Turčije in Izraela

Z vidika ZDA je temeljna logika v Siriji usklajevanje Izraela in Turčije. Na eni strani stoji Izrael, najtesnejši zaveznik Zahoda v regiji; na drugi strani stoji Turčija, članica Nata, katere odnos z Zahodom je zaznamovan z napetostmi, vendar ostaja strateško nepogrešljiva. Washington skuša Turčijo in Izrael spodbuditi, da prepoznata skupne varnostne interese, uskladita pristope in oblikujeta skupen okvir za Sirijo. V končni fazi je ta strategija usmerjena v oblikovanje širšega konsenza, ki bi povezal Damask, Turčijo in Izrael.

Strateško Turčija in Izrael v Siriji zasledujeta različne cilje. Turčija je odločena preprečiti Kurdom, da bi vzpostavili politično, upravno ali vojaško avtonomijo, in ni pokazala pripravljenosti na kompromis glede tega vprašanja. Ankara zato podpira nastanek močnega, centraliziranega sirskega vodstva pod Al Šaro, ki bi konsolidiralo vse vzvode moči. Izrael pa, kljub temu da mu je Al Šaraa vsilil določene zahteve, ne zaupa ne režimu ne bloku moči okoli njega. Z izraelskega vidika bi to vodstvo lahko srednje- do dolgoročno predstavljalo izziv za njegovo varnost. Zato Izraelu ni v interesu, da bi Sirija postala premočna ali bistveno izboljšala svoje vojaške zmogljivosti. Namesto tega Izrael podpira bolj razdrobljeno, decentralizirano in prožno politično strukturo – takšno, v kateri so zastopani Kurdi, Druzi, Aleviti in druge družbene skupine – s čimer omejuje sposobnost Damaska, da uveljavlja svojo moč in ohranja vpliv Izraelske interesne sfere. Razlog za to ni zanimanje za demokracijo, temveč želja po ohranjanju lastne hegemonije in vpliva. Poleg tega je za Izrael in zahodne sile bistveno, da lahko HTS uporabljajo proti Iranu in šiitskim milicam, kot sta Hezbolah v Libanonu in Ljudske mobilizacijske sile v Iraku. Kljub tem temeljnim razlikam se prizadevanja za iskanje skupnega imenovalca med Turčijo in Izraelom nadaljujejo. Združene države Amerike aktivno poskušajo pripeljati Damask, Ankaro in Tel Aviv za pogajalsko mizo.

Poudariti moramo, da so vsi omenjeni državni akterji v končni instanci del kapitalistične modernosti. Čeprav imajo različne strategije za širjenje lastne hegemonije, se kratkoročno združujejo, da bi zadušili alternative, kot je Rožava kot projekt demokratičnega socializma.

V tej enačbi so Kurdi zdaj pod pritiskom, da se vključijo v nov režim, tako da se podredijo zatiranju, oslabitvi in ideološki razvodenitvi. Uspeh ali neuspeh te strategije je odvisen od odpora, ki bo prišel iz Rožave.

Ideološko bistvo napadov na Rožavo

Napadi na Rožavo v svojem bistvu niso zgolj politične in vojaške narave, temveč imajo tudi globoko ideološko razsežnost. S sedanjim pritiskom ZDA poskušajo liberalizirati revolucionarne dosežke in okrepiti nacionalistične sile. Po eni strani želijo spodbuditi nacionalistično agendo, po drugi strani pa še naprej poskušajo Kurde deliti na »dobre« (KDP itd.) in »slabe« (PKK itd.), da bi oslabili kurdsko enotnost. V središču je napad na idejo demokratičnega naroda – jedra revolucije. Kurde naj bi se zoperstavilo Arabcem in spodkopalo projekt sobivanja. Zato so bili napadi na začetku vojne posebej usmerjeni proti regijam z večinskim arabskim prebivalstvom, kot so Raka, Tabka in Deir Ez Zor. Cilj je bil ustvariti delitev po etničnih linijah in od tam bodisi prisiliti Kurde v kapitulacijo bodisi z brutalno silo zlomiti njihovo politično voljo, kar bi odprlo pot etničnemu čiščenju, pokolom in sistematičnim demografskim spremembam. Sedanja situacija torej ni namenjena le uničenju dosežkov kurdske družbe v Siriji, temveč tudi podžiganju medetničnega sovraštva. “Oslabiti Kurde, da bi se ponovno lahko dominiralo Bližnjemu vzhodu” – gre za novo različico imperialistične politike »deli in vladaj«, ki je v zadnjih 200 letih ohranjala hegemonijo kapitalistične modernosti na Bližnjem vzhodu.

Hkrati se še posebej izrazito promovira kurdske nacionalistične sile, kot sta ENKS in KDP, kar je bilo nedavno razvidno na srečanju v Erbilu 17. januarja 2026. Ta gibanja že leta širijo diskurz, ki želi samoupravo reducirati na zgolj etnično-kulturno agendo. Tudi odlok, ki ga je Al Šaraa izdal 17. januarja in ki priznava kurdski jezik ter daje kurdom nadaljnje koncesije, je treba v tem kontekstu razumeti kot taktičen manever, namenjen temu, da se da omenjeni nacionalistični liniji večji zagon. Odlok nima ustavno zavezujoče moči, medtem ko režim sam temelji na zanikanju, delitvah in pokolih Alevitov, Druzov in Kurdov. Sočasno nadaljevanje vojaških napadov HTS jasno kaže, da je končni cilj popolna kurdska podreditev Damasku.

Na tej točki sta očitni dve različni strategiji do Kurdov. Po eni strani turška država in sirski režim zasledujeta politiko teptanja revolucionarnih dosežkov, ki sega vse do genocidnih praks. Po drugi strani je strategija ZDA manj usmerjena v fizično uničenje kot v liberalizacijo in depolitizacijo revolucije.

Podpora temu načrtu ima za cilj izkriviti in preusmeriti revolucionarno-demokratični potencial Kurdov. Politika »deli in vladaj« se izvaja predvsem s podporo nacionalističnim kurdskim elementom. Na ta način naj bi se zlasti nevtralizirale revolucionarne, radikalno demokratične in socialistične sile v Kurdistanu. Eden od glavnih ciljev v tem kontekstu je izolirati PKK in linijo svobode. Mednarodna podpora temu načrtu, ki je še posebej izrazita na mednarodnem diplomatskem prizorišču, želi izkriviti in prekanalizirati revolucionarno-demokratični potencial Kurdov. V tem oziru spodbuja linijo nacionalne države, ki se omejuje na določene kurdske pravice in zahteve in se podreja ameriško-izraelskemu projektu za Bližnji vzhod. Hkrati pa oslabljena kurdska manjšina ostaja potencialno orodje sil kapitalistične modernosti, ki se ga lahko v konfliktih z Damaskom uporabi kot vzvod.

V tem kontekstu ni mogoče govoriti o »izdaji« Kurdov ali Rožave s strani ZDA ali EU. Izdaja lahko obstaja le tam, kjer obstaja strateško partnerstvo ali skupen politični projekt za prihodnost. V najboljšem primeru je mogoče reči, da so bili izdani tisti akterji, ki so svojo prihodnost zavestno vezali na ZDA in stavili na strateško zavezništvo.

Vendar pa to ne velja za Rožavo. Nikoli namreč ni obstajal skupni ideološki ali politični projekt med Demokratično avtonomno upravo severne in vzhodne Sirije in ZDA. Od vsega začetka so bili odnosi izključno taktične narave, odvisni od konkretne geopolitične konstelacije in strogo omejeni na skupen boj proti tako imenovani Islamski državi.

ZDA kot imperialistična sila in hegemon kapitalističnega svetovnega sistema zasledujejo cilj, da dosežke družbenega boja za svobodo izkoristijo za svoje interese. V tem ozadju je treba sedanje napade razumeti ne le iz političnega in vojaškega vidika, temveč predvsem v njihovi ideološki dimenziji. Sile kapitalistične modernosti so uskladile svoja prizadevanja, da bi povečale pritisk na Kurde, jih zajezile ter instrumentalizirale in izkoriščale v skladu s svojimi strateškimi načrti. Ti napadi so znova pokazali, da so sile kapitalistične modernosti v zasledovanju lastnih interesov sposobne poteptati vse vrednote.

Nasprotno pa je strateška linija kurdistanskega gibanja za svobodo jasna: njegovi partnerji niso imperialistične države, temveč globalne demokratične sile, družbena gibanja in protisistemski akterji, ki zagovarjajo samoodločbo, enakost in alternativni družbeni red.

Opredelitev politik HTS

V tem kontekstu je smiselno podrobneje preučiti sirsko vlado. Značaj sirske prehodne vlade pod nadzorom HTS je mogoče razumeti le v kontekstu njene ideološke usmeritve in politične prakse. Že od začetka je vodja HTS Ahmed Al Šaraa zasledoval reakcionarno in monistično linijo. Kurdom je nenehno grozil, ignoriral pobude za spravo Demokratične avtonomne uprave severne in vzhodne Sirije ter namesto tega zahteval njihovo popolno podreditev svoji represivni oblasti. Z HTS je Islamska država postala del sirske vlade, osvobajanje teroristov IS s strani milic HTS, kot denimo 19. januarja v mestu Al Šadada in v Raki, pa jasno demonstrira to povezavo. Prek identitete HTS so hegemone sile pripeljale IS do državnosti.

Ta politika želi uničiti Demokratično avtonomno upravo severne in vzhodne Sirije, ki so jo Kurdi, Arabci, Asirci in druge skupine prebivalstva zgradili na temelju koncepta demokratičnega naroda. Zamenjati jo želi z avtoritarnim sistemom, ki temelji na enem narodu in eni veri. Takšno mišljenje predstavlja neposreden napad na več stoletij trajajoče bratsko sobivanje ljudstev in verskih skupnosti na Bližnjem vzhodu. Cilj je preprečiti demokratično razumevanje narodnosti, ki bi lahko omogočilo mir in stabilnost v Siriji ter regiji.

Napadi HTS zato niso izoliran varnostnopolitični ukrep, temveč del celovite in skrbno načrtovane zarote proti demokratični enotnosti Sirije. HTS deluje kot osrednji akter politik, ki ne merijo na nacionalno enotnost, temveč na delitev in fragmentacijo. Medtem ko je Demokratična avtonomna uprava severne in vzhodne Sirije ustvarila kurdsko-arabsko enotnost, HTS namenoma poskuša spodbujati sovraštvo med Kurdi in Arabci. HTS v tem smislu vodi posredniško vojno pod vplivom zunanjih sil. S takšno strategijo ne moreta biti mogoča ne demokratična enotnost Sirije ne stabilna prihodnost države.

»Integracija« ali asimilacija?

Od samih začetkov pogajanj o integraciji avtonomnih regij severovzhodne Sirije v novi sirski red je postalo jasno, da integracija za HTS dejansko pomeni asimilacijo. Najnovejši odlok z dne 17. januarja, ki ga je izdal predsednik prehodne vlade Ahmed Al Šaraa in ki navidezno priznava kurdske pravice, ne predstavlja preloma s prejšnjo politiko. Gre prej za taktično izvajanje moči, ki izhaja iz strogo državocentrične miselnosti. To krize ne rešuje, temveč jo reorganizira in naredi obvladljivo.

V svojem jedru odlok priznava elemente kulturne identitete, vendar noče priznati kolektivne politične subjektivitete in samoupravne zmožnosti družbe. Lokalni mehanizmi odločanja in oblike samoorganizacije so izključeni iz legitimne politične sfere. Priznanje kurdskih pravic ima zato omejevalen in ne osvobajajoč učinek.

Osrednje vprašanje je, kaj in koga to priznanje zadeva: ali se priznava bojevita, organizirana družba – ali pa zgolj razdrobljena, individualizirana in obvladljiva družbena skupina? V resnici je cilj odloka spodkopati politično in vojaško ravnotežje na severu Sirije, zlasti Sirske demokratične sile (SDF).

Ta strategija se ne opira na neposredno vojaško uničenje, temveč na bolj prefinjena sredstva. Cilj je družbo ločiti od njene kolektivne politične volje, izolirati SDF in jih prikazati kot zgolj »vojaški problem«. Medtem ko se podeljujejo individualne kulturne pravice, se te namerno ločuje od Demokratične avtonomne uprave severne in vzhodne Sirije in SDF, da bi se jima odvzela družbena legitimnost. Izrazi, kot so »nacionalna enotnost«, »en narod« in »brez privilegijev«, ne služijo pluralizmu, temveč uveljavljanju centraliziranega državnega modela kot edine legitimne ureditve.

Raznolikost se ne razume kot konstitutivna politična sila, temveč kot stanje, ki ga je treba nadzorovati. Obstoj Demokratične avtonomne uprave severne in vzhodne Sirije ter SDF je označen kot odklon od norme. Cilj ni razumeti kurdsko vprašanje, temveč ga zlomiti in preoblikovati.

Etnična delitev in instrumentalizacija arabskih plemen

Drug ključni dejavnik trenutnih dogodkov je namerna etnična delitev med Kurdi in Arabci. Vzporedno z diplomatskimi pogovori med Ankaro in Damaskom so zato potekale konkretne vojaške in politične priprave.

Osrednja komponenta teh priprav je bil nameren vpliv na arabska plemena na območjih Demokratične avtonomne uprave severne in vzhodne Sirije. Tako vlada Al Šaraa kot Turčija si že nekaj časa prizadevata, da bi ta plemena odvrnila od sodelovanja s kurdsko samoupravo. V zadnjih mesecih so se ta prizadevanja še posebej okrepila.

Po sirskih virih je prehodni vladi še pred začetkom spopadov uspelo pridobiti nekatere arabske sile v Alepu, ki so sodelovale s kurdskimi enotami. Ta prestop je služil kot poskusni poligon za podobne strategije vzhodno od Evfrata. Te dejavnosti je koordiniral Al Šarov svetovalec za plemenske zadeve, Džihad Isa Al Šejh (prej Abu Ahmed Zekkur), ki je bil dejaven tako v Turčiji kot v severovzhodni Siriji³.

Konec leta 2025 je tako delegacija odpotovala v Turčijo in se sestala s plemenskimi voditelji v Kilisu, Urfi in Mardinu. Temu so sledili pogovori v Ras Al Ajnu, Raki in Deir Ez Zoru. Cilj je bil obnoviti zaupanje z arabskimi plemeni in jih prepričati za sodelovanje s HTS.

Uradno se ta iniciativa predstavlja kot prispevek k »družbeni enotnosti Sirije«. V resnici pa želi zanetiti nemire na območjih pod nadzorom SDF, odtrgati arabska plemena od Demokratične avtonomne uprave severne in vzhodne Sirije ter jih instrumentalizirati v boju proti drugim družbenim skupinam, kot so Druzi v Suvejdi. Kratkoročno lahko ta strategija okrepi HTS, dolgoročno pa poglablja etnične napetosti in tlakuje pot nadaljnjim delitvam v Siriji.

Mednarodni načrt za uničenje demokratičnega regionalnega modela

S tega vidika napad na Rožavo ni usmerjen zgolj v uničenje dosežkov kurdske družbe. Namen tega mednarodnega načrta, ki ga podpirajo regionalni akterji, kot sta Izrael in Turčija, ter mednarodne sile – predvsem ZDA in evropske države – je uničiti projekt in idejo demokratične Sirije ter demokratičnega Bližnjega vzhoda.

Napad je uperjen proti načelom lokalne demokracije, osvoboditve žensk, enakih pravic etničnih in verskih skupnosti ter ideji »tretje poti«. Namenjen je temu, da pokaže, da alternative onkraj nacionalne države, nacionalizma in politike moči niso mogoče. Demokratična avtonomna uprava severne in vzhodne Sirije je zato prisiljena bodisi v popolno predajo, da bi se vrnila v red, ki je obstajal pred letom 2011, bodisi v popolno fizično uničenje.

Danes, še posebej v vojnih razmerah, je bistveno svetu jasno povedati, kdo v resnici brani svobodo. Tega boja ni mogoče voditi prek držav ali vlad; zakoreninjen mora biti v sami družbi, na ulicah. Prava legitimnost in trajna moč vznikneta le iz množične solidarnosti. Kadar takšna kolektivna moč obstaja, postane državam bistveno težje ohranjati nasilje in represijo. V nasprotnem primeru se odločitve sprejemajo od zgoraj navzdol, ljudje pa so zreducirani na pasivne opazovalce. Ni razloga, da bi zaupali vladam: čez noč zamenjajo stališča, ko se spremenijo njihovi interesi. Zgodovina je polna takšnih primerov in priča smo jim tudi danes.

Zato oblika angažmaja, ki jo potrebujemo, ni uradna diplomacija, temveč ljudska diplomacija. Ljudje se zmoremo neposredno razumeti prek meja. Dogajanje moramo odprto in brez posrednikov razložiti v naših skupnostih. To ni le moralna nuja, temveč tudi močna geopolitična sila. Odgovornosti za sporočanje resničnosti sveta ni mogoče prepustiti zgolj državam. Vsaka država je pripravljena opustiti svoja načela v trenutku, ko so ogroženi njeni interesi. Zato edini trajnostni vir pritiska leži v skupni zavesti in solidarnosti ljudstev. Razlaganje realnosti sveta družbam povsod po svetu je temelj trajne in učinkovite ljudske diplomacije. Če se to ne zgodi, se bodo načrti še naprej delali od zgoraj navzdol, ljudje pa bomo vedno znova ostali na stranskem tiru, kot opazovalci.

Demokratična avtonomna uprava severne in vzhodne Sirije in kurdsko osvobodilno gibanje sta zdaj pozvala k razširitvi odpora proti napadom in računata na totalni odpor. Merilo za to je odpor v Kobanêju v letih 2014–2015. IS niso premagali samo borci YPG in YPJ, temveč tudi široka družbena podpora, moralna opora in mednarodna solidarnost demokratičnih in socialističnih sil po vsem svetu. V tem smislu je spet napočil čas, da se takšna podpora znova zagotovi borcem odpora v Rožavi – Kurdistanu. Proti združenim silam kapitalistične modernosti se morajo združiti sile demokratične modernosti, da ustvarijo drugi Kobanê in dokažejo, da odpor ljudstev ostaja neprelomljen in da ideja demokratičnega socializma živi naprej kot alternativa obstoječemu sistemu izkoriščanja in zatiranja. ★

1. https://www.telegraph.co.uk/politics/2025/11/21/jonathan-powell-syrian-terror-group-national-security/ ↩︎
2. https://x.com/USAMBTurkiye/status/2013635851570336016 ↩︎
3. https://yeniyasamgazetesi9.com/saranin-sabikali-asiret-danismani/ ↩︎