Ob štirinajsti obletnici rojavske revolucije objavljamo aktualni intervju z anarhistično organizacijo Tekoşîna Anarşîst, ki tam deluje od leta 2017
19. julija bo minilo štirinajst let od začetka revolucije v Rojavi, ki predstavlja enega najdrznejših političnih eksperimentov našega časa.
Revolucija, ki je v središče postavila žensko osvoboditev, radikalno demokracijo, ekologijo in sobivanje različnih skupnosti, je nastala sredi vojne in postala navdih družbenim gibanjem po vsem svetu.
Po padcu Asadovega režima in spremembi političnega zemljevida Sirije se je Rojava ponovno znašla na razpotju. In pred novimi izzivi: pogajanji z novimi oblastmi v Damasku, vojaškimi pritiski in vprašanjem, kako ohraniti revolucionarne pridobitve v povsem novih okoliščinah.
V intervjuju sogovorniki delijo svoje poglede na spremenjene razmere in razmišljajo o prihodnosti revolucije. Je Rojava vstopila v svoje zadnje poglavje – ali pa se revolucija šele uči, kako preživeti v novi politični realnosti?
Intervju je opravila spletna internacionalistična publikacija Red Threads in je bil objavljen na njihovi spletni strani 9. julija. Spodaj objavljamo prevod, ki ga je opravila kontramedijska ekipa naše spletne strani. ★
Hvala, da ste si vzeli čas za ta intervju. Nam lahko za začetek poveste nekaj o sebi? Kako ste se vključili v revolucijo v Rojavi?
Tekoşîna Anarşîst: Tekoşîna Anarşîst je anarhistična organizacija, ki v Rojavi deluje od leta 2017. Kot internacionalisti smo prišli iz različnih delov sveta, da bi podprli revolucijo, hkrati pa se od nje učili. Naše poti do Rojave so zelo različne, vendar se v njih kaže tudi nekaj skupnih izkušenj.
Vojna proti Islamski državi (ISIS) je kurdsko revolucionarno gibanje postavila v središče svetovne pozornosti, toda šele uveljavitev demokratičnega konfederalizma je pritegnila zanimanje revolucionarjev z vsega sveta. Številni med njimi so bili anarhisti, saj so v kurdskem projektu prepoznali vrednote, ki so jim blizu: gradnjo družbe brez države, utemeljene na lokalni avtonomiji, osvoboditvi žensk in ekologiji. Mnogi med nami smo za Rojavo prvič izvedeli prek medijev, nato pa smo se vključili v solidarnostne kampanje in v svojih okoljih (so)ustanavljali odbore za podporo revoluciji. Po obleganju Kobanija leta 2015 so nekateri začeli razmišljati tudi o odhodu v Rojavo, da bi se revoluciji pridružili neposredno in pomagali pri njeni obrambi.
Takrat je bila vojaška obramba pred ISIS glavni motiv večine internacionalistov. Bitka za Kobani je pomenila prelomnico v vojni. Enote ljudske zaščite (YPG) in Ženske zaščitne enote (YPJ) so se pozneje vključile v novo ustanovljene Sirske demokratične sile (SDF). Ustanovitev Mednarodnega bataljona za svobodo (IFB) leta 2015 je mednarodnim revolucionarnim skupinam omogočila bolj avtonomno delovanje, anarhistom iz različnih držav pa odprla prostor za skupno organiziranje in sodelovanje.
Po osvoboditvi Rake leta 2017, nekdanje prestolnice Islamske države, se je odprlo širše vprašanje internacionalizma. Do tedaj so se kurdski strani pridruževali prostovoljci z zelo različnimi političnimi ozadji, med katerimi so bili številni bolj osredotočeni na vojaški boj kot na revolucionarne cilje. Kurdsko gibanje jih je sprva sprejemalo odprtih rok, saj je ISIS predstavljal eksistencialno grožnjo ne le za Kurde in prebivalce Bližnjega vzhoda, temveč za človeštvo nasploh. Sčasoma pa je postalo jasno, da vsi prostovoljci ne delijo političnih vrednot revolucije. Zato so začeli sprejemati le tiste, ki so bili pripravljeni dejavno sodelovati pri njenem političnem projektu. To je vodilo tudi k razmisleku o internacionalizmu: namesto miselnosti »belega rešitelja« in kolonialnih vzorcev, ki so pogosto zaznamovali zahodne prostovoljce, je bilo treba zgraditi enakovreden odnos s kurdskim revolucionarnim gibanjem.
To je pomenilo veliko več kot zgolj učenje kurdskega jezika. Naučiti smo se morali razumeti družbo, njene kulturne kode in politično kulturo ter spoznati ljudi, s katerimi smo skupaj živeli in se borili. Izjemno dobro organizirano ljudsko gibanje nas je prisililo, da smo se hitro učili in dohitevali izjemno dinamičen revolucionarni proces. V Rojavo smo prišli z idejo o družbi brez države, toda ko smo jo videli uresničeno v praksi, smo ugotovili, da je to nekaj povsem drugega, kot smo si predstavljali.
V Rojavo smo prišli z idejo o družbi brez države, toda ko smo jo videli uresničeno v praksi, smo ugotovili, da je to nekaj povsem drugega, kot smo si predstavljali.
Najpomembnejša razsežnost revolucije je bila ženska revolucija. Šlo je za množično gibanje, v katerem so ženske prevzele pobudo pri organiziranju življenja na vseh ravneh: od boja na fronti do vzpostavljanja hiš za podporo ženskam, ki so preživele nasilje, ter iskanja in osvobajanja jezidskih žensk, ki jih je ISIS ugrabil in zasužnjil.
Enako pomembna je bila vzpostavitev decentraliziranega sistema samouprave, v katerem so komune in lokalni sveti prevzeli naloge, ki jih običajno opravlja država. Delovanje družbe zahteva nešteto vsakdanjih storitev, ki jih pogosto jemljemo za samoumevne: prometno policijo, šole, bolnišnice, pravosodje, odvoz odpadkov, oskrbo z elektriko, upravljanje namakalnih sistemov in še veliko drugega. V družbi brez centralizirane države je bilo treba vse to organizirati na ravni skupnosti, kar je prineslo številne praktične izzive.
Veliko internacionalistov z medicinskim znanjem je začelo delati v zdravstvenem sistemu, pomagali so v bolnišnicah in rehabilitacijskih centrih za vojne ranjence. Drugi so prispevali tam, kjer so jih najbolj potrebovali: kot električarji, mehaniki, novinarji, raziskovalci, umetniki, ekologi in v številnih drugih vlogah. Revolucija je potrebovala ljudi najrazličnejših znanj in izkušenj.
Preberite tudi izjavo Antiavtoritarne platforme ob napadih na Rojavo v začetku leta:
★ Proti imperializmu in vojni, solidarno z Rožavo
Iz Demokratične avtonomne uprave severne in vzhodne Sirije (DAANES) že dolgo prihaja zelo malo novic – ne le v osrednjih medijih, temveč celo v večini levičarskih publikacij. Kaj se je zgodilo z DAANES po tem, ko je sunitska opozicija v bliskoviti ofenzivi novembra in decembra 2024 strmoglavila Asadov režim, oblast pa je prevzel nekdanji emir Al Kaide v Siriji Ahmed al Šara? Kaj se je dogajalo v začetku letošnjega leta, ko so islamistične sile sprožile obsežno ofenzivo proti Rojavi? Je bil medtem dosežen kakršen koli dogovor oziroma vsaj premirje?
Tekoşîna Anarşîst: Februarja 2026 smo objavili obsežno analizo, v kateri smo podrobno opisali razvoj dogodkov po padcu Asadovega režima. Če naj stvari strnemo: pogajanja med novo sirsko vlado in Avtonomno upravo so sčasoma prišla do točke, ko je nova oblast skušala svojo voljo uveljaviti z vojaško silo.
Po letu dni pogajanj je februarja 2026 sledila nova serija napadov na Sirske demokratične sile (SDF). Hkrati so Združene države in druge zahodne države svojo politično podporo preusmerile na prehodno sirsko vlado, kar je bistveno spremenilo razmerje sil v državi. Nova oblast se pri oblikovanju svoje vojaške in varnostne politike v veliki meri opira na Turčijo, medtem ko je Izrael uničil večino sodobnih vojaških zmogljivosti nekdanje sirske vojske in hkrati razširil območje svoje okupacije na jugu države.
Nova oblast se pri oblikovanju svoje vojaške in varnostne politike v veliki meri opira na Turčijo, medtem ko je Izrael uničil večino sodobnih vojaških zmogljivosti nekdanje sirske vojske in hkrati razširil območje svoje okupacije na jugu države.
Da bi preprečilo množične poboje civilnega prebivalstva, se je kurdsko gibanje odločilo priznati avtoriteto nove vlade in pristati na ponovno vključitev območja Avtonomne uprave v novo sirsko državo. DAANES je bila formalno razpuščena, vendar ljudje, ki so desetletje gradili revolucionarne institucije, nadaljujejo delo in si prizadevajo ohraniti čim več dosežkov revolucije.
Doseženo je bilo premirje, ki predvideva vključitev SDF v novo sirsko vojsko kot regionalne sile z določeno stopnjo avtonomije na območjih s kurdskim prebivalstvom. Dogovorjeni so bili tudi nekateri položaji predstavnikov Avtonomne uprave v novi državni administraciji, vendar vojaške napetosti kljub temu ostajajo.
Na območjih z arabsko večino je nadzor nad nekdanjimi objekti SDF prevzela nova vlada. V večjih mestih s kurdsko večino, predvsem v Hasaki in Kamišliju, so bile nameščene manjše enote ministrstva za obrambo. Za varnost na kurdskih območjih pa še naprej skrbijo Asajiš, lokalne varnostne sile, ustanovljene med revolucijo, ki zdaj v določeni meri sodelujejo z ministrstvom za notranje zadeve.
Pogajanja med prehodno vlado in SDF se nadaljujejo še danes, skupaj z izmenjavami vojnih ujetnikov in usklajevanjem prihodnje ureditve odnosov med obema stranema.
V nadaljevanju prejšnjega vprašanja: novice, ki jih danes dobivamo o DAANES, se večinoma ne nanašajo več na samo revolucionarno gibanje, temveč predvsem na imperialno geopolitiko – bodisi na hegemonistične Združene države (ki v tej zgodbi, nekoliko nenavadno, niso glavni negativec) bodisi na še agresivnejši regionalni imperializem Turčije in Izraela. Po padcu Asadovega režima se zdi, da je Rusija vsaj začasno izginila iz enačbe. Če DAANES kot politični projekt bije boj za golo preživetje, medtem ko ga vojaško ogrožajo precej močnejše sile, turška vojska izvaja napade z droni in letalstvom, regijo pa hkrati duši gospodarska blokada – ali je v takšnih razmerah sploh še mogoče voditi emancipatorno politiko? Če je, kako se ta danes kaže?
Tekoşîna Anarşîst: Družba na severu Sirije se je v dobrem desetletju korenito spremenila. Geopolitične sile sledijo svojim interesom, ljudje na terenu pa medtem skušajo obnoviti in ohraniti svoje skupnosti. Čeprav so bile institucije Avtonomne uprave formalno razpuščene, komune v soseskah še naprej organizirajo vsakdanje življenje.
Žensko gibanje, ki je bilo gonilna sila revolucije, še naprej odločno brani njene najpomembnejše dosežke. Kongra Star, krovna organizacija ženskega gibanja, nadaljuje svoje delo skoraj nespremenjeno. Še vedno koordinira mrežo Mala Jin (Ženskih hiš), ki nudijo podporo ženskam, žrtvam nasilja, povezuje ženske zadruge, ustanovljene med revolucijo, ter organizira kampanje in mobilizacije za zaščito pravic žensk. Med njimi je tudi kampanja YPJ proti načrtom nove vlade, da bi ženske izključila iz oboroženih sil.
Pomemben dosežek ostaja tudi dejstvo, da sta kurdski jezik in kurdska identiteta danes uradno priznana v Siriji. Kulturni razvoj zadnjih petnajstih let je to priznanje še dodatno utrdil. Seveda teh političnih procesov ni mogoče ločiti od širših geopolitičnih razmer, vendar revolucionarno gibanje išče načine, kako v njih delovati in hkrati preprečiti nov obsežen vojaški spopad.
Turški imperializem v Siriji ima dolgo zgodovino, zlasti od začetka vstaje leta 2011. Turška država že desetletja vodi vojno proti lastnemu kurdskemu prebivalstvu, ta konflikt pa je prenesla tudi čez mejo v Sirijo.
Danes turška vojska na sirskem ozemlju upravlja številna vojaška oporišča, kjer je opremljena z najsodobnejšo vojaško tehnologijo, vključno z brezpilotnimi letalniki in radarskimi sistemi. Cele brigade turških posredniških sil (proxy forces) so bile vključene v novo sirsko vojsko, nekateri njihovi poveljniki pa zdaj zasedajo visoke častniške položaje.
Preberite analizo situacije, ki jo je po padcu Asadovega režima in vojaških napadih na Rojavo v začetku leta pripravila Akademija demokratične modernosti:
★ Vojna v Rožavi in Siriji – politična analiza
Turška obveščevalna služba MIT deluje po vsej Siriji, kjer širi svojo mrežo in izvaja tajne operacije proti kurdskemu revolucionarnemu gibanju. Pomemben vpliv na razmere v Siriji imajo tudi pogajanja, ki od lanskega leta potekajo med turško vlado in Abdullahom Öcalanom, zaprtim voditeljem Delavske stranke Kurdistana (PKK).
Po desetletjih oboroženega boja je PKK razglasila premirje, se razpustila in opustila oboroženi boj. V zameno pričakuje politično priznanje ter demokratizacijo turške države, vendar Ankara doslej ni storila nobenega resnega koraka v tej smeri. Pred kratkim je tudi izvršni svet KCK (Zveze skupnosti Kurdistana) javno opozoril, da turška država ne izpolnjuje svojih zavez v okviru mirovnega procesa.
Po desetletjih oboroženega boja je PKK razglasila premirje, se razpustila in opustila oboroženi boj. V zameno pričakuje politično priznanje ter demokratizacijo turške države, vendar Ankara doslej ni storila nobenega resnega koraka v tej smeri.
Revolucionarno gibanje se dobro zaveda, da Erdoğan in turški nacionalistični blok ne bosta popustila brez pritiska. Toda izraelski napadi na Iran so odprli povsem novo geopolitično situacijo.
Prav zato sta Abdullah Öcalan in Devlet Bahçeli, vodja skrajno nacionalistične Stranke nacionalističnega gibanja (MHP), mirovna pogajanja utemeljila tudi z novo geopolitično argumentacijo. Po njuni oceni želi Izrael postati prevladujoča regionalna sila na Bližnjem vzhodu. Trenutno je njegov glavni nasprotnik Iran, dolgoročno pa bi lahko prišla na vrsto tudi Turčija. Če bi se vojna med Turki in Kurdi nadaljevala, bi Izrael takšne razmere lahko izkoristil sebi v prid. Öcalan ne želi, da bi Kurdi postali instrument izraelske politike, turška država pa prav tako nima interesa, da bi Izrael kurdsko vprašanje uporabil proti njej.
Iz tega razloga obe strani ocenjujeta, da je treba desetletja trajajoči oboroženi konflikt nadomestiti s političnim procesom. Prav zato obstaja skupen interes, da se sedanji mirovni proces uspešno pripelje do konca.
Politiki prihajajo in odhajajo, vojne se začenjajo in končujejo. Tisto, kar ostaja, pa sta politična zavest in organiziranost ljudi.
Ideje demokratičnega konfederalizma so se v Rojavi izkazale za življenjske tudi v praksi. V zadnjih letih je bilo pridobljenih ogromno izkušenj, ki jih bo kurdsko gibanje razvijalo tudi v prihodnje. Ob tem ne smemo pozabiti, da revolucija v Rojavi ni nastala iz nič. Temeljila je na desetletjih revolucionarnega organiziranja in političnih izkušnjah kurdskega gibanja.
Avtonomna uprava je zrasla tudi iz izkušenj municipalističnega organiziranja v Bakurju, kurdskem delu Turčije. To, kar smo se naučili v Rojavi, pa lahko postane pomembna izkušnja tudi za prihodnji razvoj gibanja v Rojhilatu, torej v vzhodnem Kurdistanu na ozemlju današnjega Irana.
Za razliko od nacionalizma iz začetka 19. stoletja, ki je bil v veliki meri emancipatoren, so sodobne oblike nacionalizma praviloma reakcionarne: izključujoče, pogosto odkrito ksenofobne, patriarhalne in tesno povezane s kapitalizmom. Zakaj se je kurdski nacionalizem razvil drugače?
Tekoşîna Anarşîst: Z nastankom nacionalne države po francoski revoluciji je nacionalizem postal ena najmočnejših političnih idej moderne dobe. Ljudski sloji in nastajajoči nacionalni meščanski razred so se povezali v boju proti staremu fevdalnemu redu. V naslednjih dveh stoletjih se je nacionalizem utrdil kot prevladujoča politična paradigma, utemeljena na predstavi o obrambi »nacionalnih interesov« pred »nacionalnimi grožnjami«.
Toda kdo določa, kaj sploh je nacionalni interes? In kdo odloča, kaj predstavlja nacionalno grožnjo?
Za Kurde, največje ljudstvo na svetu brez lastne države, katerih zgodovinsko ozemlje je razdeljeno med štiri države, je odpor postal eden od temeljev kolektivne identitete.
V številnih državah nacionalna identiteta deluje kot ideološko lepilo, ki povezuje družbo in hkrati utrjuje obstoječe sisteme nadvlade. Vladajoči razredi prepričujejo izkoriščane, da imajo z njimi skupne interese, čeprav jih družbeni položaj postavlja na nasprotni strani.
Za kolonizirano ljudstvo, ki zelo dobro pozna represijo, nikoli pa ni bilo deležno obljubljenih koristi sistema, upor ni zgolj možnost, temveč nuja. Prav zato gradnja revolucionarne politične kulture ni stvar izbire, ampak pogoj preživetja.
Seveda obstajajo različne oblike kurdskega nacionalizma. Toda desetletja boja kurdskega osvobodilnega gibanja so prinesla tudi temeljit premislek o tem, kakšna družba bi lahko bila zares svobodna.
Bližnji vzhod je prostor številnih ljudstev, katerih zgodovinska ozemlja se prepletajo. Če želimo govoriti o trajnem miru in sobivanju, mora obstajati možnost, da različni narodi živijo drug ob drugem, ne da bi eden vladal drugemu.
Prav zato sta avtonomija in preseganje patriarhalnega modela nacionalne države postala osrednji politični usmeritvi kurdskega gibanja. To ni utopija ali zgolj teoretični ideal. V zadnjem desetletju je bil to vsakdan milijonov ljudi v Rojavi.
Takšna izkušnja spreminja veliko več kot zgolj materialne življenjske razmere. Spreminja tudi politično domišljijo ljudi in predstavo o tem, kaj je sploh mogoče.
Danes je kurdsko osvobodilno gibanje močnejše kot kadar koli prej. Zgradilo je mednarodno mrežo političnih odnosov, diplomacije in solidarnosti brez zgodovinskega precedensa. Revolucionarna gibanja z vseh koncev sveta so v neposrednem dialogu s kurdskim gibanjem, skupaj razpravljajo o strategijah in iščejo odgovore na skupne izzive.
Ali vidite kakšno luč na koncu tega zelo dolgega tunela? Kakšna je dolgoročna strategija DAANES glede na izjemno težke razmere, v katerih deluje? Ali menite, da bi lahko sedanji tako imenovani mirovni proces v Turčiji prinesel olajšanje tudi za Rojavo? Ali lahko naši bralci in drugi levičarji naredijo kaj konkretnega?
Tekoşîna Anarşîst: Na koncu vsakega tunela je luč – drugače povedano, revolucije temeljijo na upanju. Toda samega upanja ni dovolj. Razlika med revolucijo in pokolom pogosto nastane zaradi materialnih pogojev ter moči organiziranih gibanj.
DAANES je s svojim pragmatičnim političnim delovanjem uspela zaščititi življenja Kurdov in drugih manjšin v regiji. Razsežnost tega dosežka je pogosto spregledana. Če ne bi bilo politične in vojaške moči SDF ter pogajalske pozicije DAANES, bi danes morda govorili o pokolu tisočev ali celo desettisočev ljudi.
Mirovni proces v Turčiji je tesno povezan s tem položajem. Lahko bi celo rekli, da je bil deloma sprožen prav zato, da bi zmanjšal pritisk na Rojavo in zmanjšal nenehno nevarnost nove turške vojaške intervencije. Že samo dejstvo, da so bila rešena človeška življenja, je razlog za praznovanje.
V takšni situaciji ni prostora za ideološki purizem ljudi, ki politiko presojajo zgolj iz varne razdalje. Življenja milijonov ljudi so odvisna od odločitev DAANES. Končni rezultat njene ponovne vključitve v Sirsko arabsko republiko Ahmeda al Šare še ni znan; pokazali ga bodo prihodnji meseci in leta.
Kljub negotovosti lahko opazimo nekatere pomembne dosežke. Med njimi sta priznanje šolskih spričeval in diplom, ki jih je izdala DAANES, ter sodelovanje predstavnikov DAANES in SDF na pomembnih mednarodnih političnih dogodkih, kot sta Münchenska varnostna konferenca in srečanja Evropske unije v Bruslju.
Največja zmaga te revolucije je morda dejstvo, da je obstoj Kurdov v Siriji danes neizpodbitno dejstvo. Nihče več ne more resno trditi, da kurdsko ljudstvo v Siriji ne obstaja. Kurdi so si izborili mesto za pogajalsko mizo. Zdaj bo čas pokazal, kako uspešno bodo znali to politično pozicijo izkoristiti.
Največja zmaga te revolucije je morda dejstvo, da je obstoj Kurdov v Siriji danes neizpodbitno dejstvo. Nihče več ne more resno trditi, da kurdsko ljudstvo v Siriji ne obstaja.
Rojava je prispevala k ponovnemu rojstvu internacionalizma – ne le kot ideje, temveč kot praktične politike. Postala je vir upanja ne zgolj zaradi junaškega odpora žensk in moških proti strašnim sovražnikom, temveč tudi zato, ker je pokazala možnosti decentralizacije, lokalne avtonomije in demokracije od spodaj navzgor.
Kurdski tovariši so svetu pokazali, da so za uspeh potrebni vztrajnost, organiziranost in politična vizija. Pokazali so tudi, da revolucije niso stvar preteklosti.
Zdaj je naša odgovornost, da se iz te revolucije ne le učimo, temveč da njene izkušnje prenesemo naprej.
Najpomembnejša naloga pri tem je gradnja močnih lokalnih gibanj, ki so zakoreninjena v resničnem življenju ljudi in njihovih skupnosti. Takšna gibanja morajo razmišljati dolgoročno, razumeti družbene razmere ter probleme, s katerimi se ljudje vsakodnevno soočajo, in iskati konkretne odgovore nanje.
Prav reševanje resničnih družbenih problemov je tisto, kar povezuje ljudi, krepi gibanja in daje navdih tistim, ki se borijo. Kratkoročne zmage so pomembne – pomagajo pri politizaciji ljudi in dajejo občutek, da je sprememba mogoča. Toda le vztrajna dolgoročna zavezanost boju lahko prinese resnične in trajne spremembe. ★
