Analiza nove represivne zakonodaje kot orodje za organiziranje odpora
Spodaj objavljamo analizo nove represivne zakonodaje oziroma takoimenovanega Šutarjevega zakona. Kaj pomenijo nova pooblastila policije, zakaj so usmerjena proti celotni družbi in kaj nam je storiti.
Analizo je v sklopu svojih srečanj spisala Anarhistična skupščina proti fašizmu, represiji in militarizaciji družbe in predstavlja enega od orodij za organiziranje proti družbi totalnega nadzora in represiji.
Ta petek bo analiza predstavljena tudi na javnem dogodku v anarhističnem socialnem prostoru A-Infoshop, ki bo potekal v sklopu mobilizacije za protestni shod proti socialnemu čiščenju mesta in nasilju. Slednji se ima zgoditi v ponedeljek, 19. januarja 2026 v Ljubljani.
Naknadno bomo na tej strani spodnji tekst naložili tudi v obliki brošure, ki bo primerna za tisk in razpečevanje v fizični obliki. ★
Izjava anarhistične skupščine proti fašizmu, represiji in militarizaciji družbe – proti t. i. Šutarjevemu zakonu, Zakonu o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti
25. oktobra 2025 je pred novomeškim barom Lokalpatriot prišlo do pretepa, v katerem je zaradi posledic poškodb umrl Aleš Šutar. Gre za tragičen dogodek, ki pa ne upravičuje dejanj oblasti, ki so mu sledila. Še posebej nespodobno je, da se po človeku, ki je zaradi nasilja umrl, poimenuje zakon, ki politiko nasilja legitimira in zaostruje.
Desno-konservativni politični pol očitno že dlje časa pripravlja teren za volitve marca 2026. Že pred Šutarjevo smrtjo je bilo jasno, da je ena osrednjih tem, ki so jo tokrat izbrali, “romska problematika”. Ker so imeli desničarji na območju Dolenjske pobudo in nastavljene vse vzvode za mobilizacijo, je bil temu primeren tudi histerično nebogljen odziv trenutne vladajoče garniture. V takšnem vzdušju, prepolnem rasističnega hujskaštva, pompoznega pretiravanja v medijskem poročanju in na krilih razplamtelih občutkov, je vladajoča »socialno-liberalna« koalicija na hitro implementirala ekstremne politike na področju represije, sociale in osnovnih svoboščin – ter 6. novembra sprejela t.i. Šutarjev zakon, ki je 17. novembra 2025 stopil v veljavo.
Medtem ko nacionalisti in konservativci v rasistični maniri kot odgovor na potrebo po varnosti ponujajo kolektivno kaznovanje celotne romske skupnosti za dejanja posameznikov in strašijo z vzpostavitvijo vaških straž, ki nevarno spominjajo na čas pregona Romov iz Ambrusa (2007), pa »liberalno-socialni« strankarski pol, ki takšnim politikam sicer populistčno prikimava, rasistične elemente iz “ukrepov proti romski kriminaliteti” skozi “evropski civiliziran diskurz” prevaja v boj proti organiziranemu kriminalu.
Tako imamo na uradnem političnem meniju dve liniji – vulgarno in civilizirano, z enako fašistoidnimi rešitvami: več policije, več represije in več militarizacije družbe ter manj socialnih politik, manj svobode in manj pravic. Jasno je, da sta kriminal in nasilje v družbi prisotna. V nekaterih njenih delih, običajno na obrobjih, kjer prevladujejo bodisi nebrzdan dostop do bogastva in moči bodisi revščina in nemoč, še toliko bolj. A hkrati je jasno, da je to posledica ponavljajočih se, sistematičnih politik oblasti, ki tudi s tem zakonom dejanskih socialnih problematik ne naslavljajo, prej nasprotno. Ko Šutarjev zakon povežemo z novim zakonom o varstvu javnega reda in miru ter predlogom zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji ter ob tem upoštevamo razne lokalne odloke občin (npr. sklep MOL o prepovedi glasbenikov na ulici), dobimo podobo prihodnosti, ki nam jo gradijo politične in ekonomske elite, podobo avtoritarne družbe, ki skupaj z drugimi zakoni in reformami (npr. pokojninsko reformo, ki podaljšuje delovno dobo za nižje pokojnine) gradi temelje sodobnega izkoriščanja – moderni totalitarizem.
Zakon o nujnih ukrepih za zagotavljanje javne varnosti ali Šutarjev zakon
Zakon povečuje pooblastila in podeljuje nove represivne naloge različnim akterjem – občinam, policiji, socialnim delavcem, davkariji, sodišču in zasebnim varnostnim službam. Občine bodo tako lahko odslej sredstva, namenjena izboljševanju položaja romske skupnosti, namenila tudi za nadzor nad romskimi naselji (2. člen). Davčna uprava bo lahko rubila denarno socialno pomoč za izterjavo prekrškov (8. člen), medtem ko bo Center za socialno delo denarno socialno pomoč lahko izplačeval v naturalijah (14. in 15. člen).
Prav tako je na udaru tako zelo opevan standard pravne države. Zakon, ki naj bi omogočil lažji pregon organiziranega kriminala, namreč krni možnost dostopa do brezplačne pravne pomoči (3., 4. člen), ki je vodje mafijskih združb najverjetneje ne uporabljajo kaj dosti. Obenem se podaljšuje možnost pripora iz dveh na tri leta (5., 6., 7. člen) – torej se na netransparenten način omogoča ekstremen poseg v svobodo do obsodbe nedolžnega posameznika. Obenem so male kraje in poškodovanje tujih stvari iz kaznivih dejanj prekvalificirane v prekrške (12., 13. člen), ki kot vsi ostali prekrški onemogočajo učinkovito pravno zaščito, saj jim je skoraj nemogoče ugovarjati oz. se nanje pritožiti in se zagovarjati pred sodnikom, ker v prvi fazi »hitrega postopka o prekršku« policija(!) v razširjeni zasedbi odloča o smiselnosti pritožbe. Ob tem lahko policija »po hitrem postopku« izdaja tudi višje globe od minimalnih (28. člen). Če ob tem upoštevamo prej omenjeni člen, ki omogoča zaplembo denarne socialne pomoči, je jasno, da so ti členi uperjeni predvsem proti revnim, zato ne bodo razrešili problematik kriminala in nasilja v družbi, ampak bodo z večanjem razrednega razkola družbeni konflikt le zaostrovali.
Poleg revnih nova pooblastila neposredno napadajo tudi protestna gibanja, saj se je finančno izčrpavanje z množičnim deljenjem glob že v preteklosti izkazalo kot priljubljena taktika oblasti. Odslej bo tako lahko risanje s kredo po tleh (kot med protesti v koronskem času) še huje preganjano. Medtem ko se določena dejanja s tem zakonom spreminjajo v prekrške, pa se druga spreminjajo v kazniva dejanja z visokimi zapornimi kaznimi in se preganjajo po uradni dolžnosti, torej na pobudo policijske interpretacije, da je do nasilnih dejanj prišlo. 9., 10. in 11. člen urejajo kaznovanje nasilja (pregon kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po uradni dolžnosti, pregon kaznivega dejanja ogrožanja z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru po uradni dolžnosti, kazen za kaznivo dejanje nasilništva). Ti členi se zlahka uporabijo tudi proti protestnikom. Najvišja zaporna kazen za to dejanje se povečuje z dveh na tri leta, obenem pa se ukinja možnost pogojne kazni; po novem je predviden zapor od šestih mesecev do treh let, v nekaterih primerih pa tudi celo do pet let, obvezen.
Najbolj zaskrbljujoča pa so nova pooblastila policije. Odslej bodo lahko policisti vstopali v prostore z namenom zaplembe strelnega orožja brez naloga, brez kakršnekoli utemeljitve, zgolj na podlagi suma, da je tam strelno orožje, ki naj bi bilo neposredno uporabljeno za grožnjo ljudem (16. člen). To omogoča samovoljnost in resne zlorabe. Ali je to v primerjavi s pooblastili, ki jih policija pridobi ob samovoljni razglasitvi določenega območja za nevarno, je manj pomembno. 17. člen direktorju policijske uprave omogoča, da geografsko zamejeno območje (lahko gre za stanovanje, ulico ali trg, celo mesto ali državo) razglasi za “varnostno tvegano območje” na podlagi domnev, da se na njem dogajajo množični prekrški, množično izvrševanje kaznivih dejanj, ogrožanje življenj ali osebne varnosti ljudi in premoženja. Območje določi policija, merila pa so stopnja kriminalitete, statistični podatki o kaznivih dejanjih in prekrških, podatki o varnostnih posredovanjih in druge strokovne ocene tveganja, karkoli naj bi to pomenilo. Zakon dopušča aktiviranje tega člena že na podlagi domneve, da bi lahko na nekem območju prišlo do množičnih kaznivih dejanj ali prekrškov. Iz zakona ni jasno, ali se ukrep lahko za krajše obdobje prekine in ponovno razglasi, s čimer bi se lahko hipotetično podaljšal za nedoločen čas. Aktivacija 17. člena je torej možna že na podlagi sumov ali domnev policistov, ki lahko izhajajo tudi iz rasnih predsodkov, političnega targetiranja ljudi in prostorov ter zatiranja določenih skupnosti ali scene, saj je trdne in zanesljive statistične kazalnike, ki naj bi omogočali razglasitev nevarnega območja, možno “sfrizirati” že z rednim nadlegovanjem ljudi, npr. za prekrške, kot so uporaba luči na kolesu.
Razglasitev območja za “nevarno območje” policistom omogoča z izrednimi razmerami upravičene ukrepe tri mesece, trajanje pa se lahko podaljša za nadaljnje tri mesece z odredbo preiskovalnega sodnika okrožnega sodišča. V skladu s tem členom lahko policija v nevarni coni uporablja tehnična sredstva za fotografiranje, video in avdio snemanje (iz vozil, plovil, letal – vključno z droni, iz stavb in drugih objektov). Zakon tudi omogoča, da se podatki, ki bi do sedaj veljali za nezakonito zbrane, lahko uporabljajo kot dokazi, celo za oblikovanje primerov, ki niso povezani z izhodiščem preiskave. Seveda je pri vsem tem zakonodajalec pozabil omeniti, kakšne so obveznosti policistov do ljudi in njihovega premoženja, ki je poškodovano zaradi takšnih operacij, na splošno in tudi v primeru, da se izkažejo za neuspešne.
Da ne bi ostalo le pri totalnem družbenem nadzoru, 18. člen predvideva tudi totalno represijo – »varnostne akcije«, dodatno igrišče za policijsko samovoljo na »varnostno tveganih območjih«. Varnostno akcijo odredi policija brez sodnega naloga, akcije pa sme opravljati v stavbah, na delih ulice, v naseljih, na delih območja ali policijske uprave ali po vsej državi. „Varnostni ukrep“ tako odredi le direktor policijske uprave, izvede pa se z okrepitvijo izvrševanja policijskih pooblastil, vključno z vstopom v stanovanja, druge prostore in avtomobile ter s pridržanjem ljudi, tudi nasilno in celo preventivno. Trajanje »varnostne akcije« ne sme presegati treh ur, vendar se lahko po potrebi dejansko podaljša na šest ur. Člen določa, da se lahko preiskave izvajajo na območjih, kjer obstaja tveganje za varnost, torej tudi “preventivno”, z namenom “preprečevanja kršitev javnega reda in miru“. To je lahko tudi podlaga za strožje policijsko ukrepanje med protesti.
Nova zakonodaja ob tem omogoča povezovanje in križanje različnih podatkovnih baz, kar predstavlja še eno past t. i. »pametne družbe« nadzora. 19. člen policiji omogoča, da lahko pri nadzoru cestnega prometa v »nevarni coni« uporabi tehnične pripomočke za optično identifikacijo registrskih tablic vozil in njihovo avtomatsko obdelavo z drugimi evidencami (kaznivih dejanj, prekrškov, evidence operativnih informacij itn.), kar lahko privede do nadlegovanja enih in istih ljudi. To nakazuje tudi na trend “pametne družbe” oz. digitalnega nadzora, ko bodo policaji v prihodnje morda lahko na podlagi podatkov o socialnih transferjih profilirali potencialne kršilce, zavarovalnice na podlagi zdravstvenih podatkov določale višino premij, banke višino kreditov, delodajalci pa se na podlagi preteklih prekrškov iz policijske evidence odločali o zaposlovanju.
Zanimiv je tudi 20. člen, ki očitno sledi in podpira občinske trende gentrifikacije mest, saj omogoča enostavno praznjenje targetiranih neželenih populacij, kot so brezdomci, alternativci ali mladi. Iz tako rekoč katerihkoli območij, katerim bi lokalne oblasti želele spremeniti socialne karakteristike. Policija lahko odstrani osebo iz bara, kluba ali (kateregakoli) prireditvenega prostora in ji prepove približevanje v radiju 200 metrov. Po prejemu takšne odredbe, lahko ob naslednjem prekršku iz zakona o varstvu javnega reda in miru – ali že samo ob utemeljenem sumu, da bo do kršitve prišlo – prepoved velja eno leto, zasebne varnostne službe pa so dolžne preverjati spoštovanje izrečenega ukrepa in osebi preprečevati vstop. Odredba se najprej izda ustno, osebo pa se na kraju samem fotografira. Podlaga za prepoved približevanja je lahko preprost prekršek (npr. spanje brezdomcev). Zakon v 21. členu obravnava tudi začasno zaprtje gostinskih lokalov in začasno omejitev gibanja oseb v njihovi bližini.
Zakon o varstvu javnega reda in miru
Prenovljen zakon z nizom členov razširja opredelitev prekrškov in zvišuje globe zanje, tako da kriminalizira vrsto ravnanj, ki v določenih primerih lahko postavijo pod vprašaj pravico do izražanja, nestrinjanja in celo dostopa do javnega prostora. Zakon povečuje pooblastila policije in mestnih redarjev ter v več primerih kot prejšnji zakon izenačuje njihove pristojnosti, s čimer počasi, a vztrajno dobivamo nov, manj izobražen, a cenejši represivni organ. 28. člen (Pristojnost) namreč tako policistom kot občinskim redarjem nalaga izvajanje 5., 9., 11., 12., 14., 15., 16., 17., 18., 19. in 21. člena ter delov 13., 22. in 23. člena tega zakona.
Obenem zakon policiji pušča preveč prostora za lastno presojo. Zakon izrisuje podobo policijske države odkrito nastrojene tudi proti politično dejavnim in revnim, saj se večina prekrškov (kot je bilo tudi doslej) samodejno pretvarja v visoke globe, brez možnosti pravnega varstva, katerega možnost uporabe odreja … policija(!). V nekaterih členih se globe za posameznike skoraj podvojijo, če sta prisotni vsaj dve osebi, kar bolj neposredno cilja na kolektivno delovanje in tudi politične akcije. Tako 12. člen (uporaba nevarnih predmetov) in 21. člen (neupoštevanje zakonitega ukrepa uradnih oseb) omogočajo avtomatično kaznovanje in podvojitev kazni za primere, ko gre za več kot eno osebo. 29. člen ob tem določa, da je višina glob v hitrem postopku za nekatere prekrške (po 12., 13. in 21. členu), ki bodo storjeni po tem zakonu, lahko višja od minimalne.
Ob tem je zanimiv 21. člen (neupoštevanje zakonitega ukrepa uradnih oseb), ki že znanim globam za neupoštevanje odredb policistov dodaja možnost višjega kaznovanja v primerih, ko kršitelj s svojim nezakonitim ravnanjem otežuje ali onemogoča izvedbo uradnega dejanja uradne osebe tako, da se usede, uleže, obrne vstran oziroma beži, saj se tak kršitelj kaznuje z višjo globo. V primeru, da tak prekršek delata najmanj dve osebi hkrati, pa se ju bo kaznovalo še z višjo globo (od 1.500 do 2.500 evrov).
Povedna sta tudi člena, ki neposredno napadata revne osebe v največjih stiskah, saj zakon v 11. in 18. členu še naprej omogoča kaznovanje beračenja in prenočevanja na javnem kraju. Ker pa gre za precejšnje povišanje glob, lahko v novi zakonodaji uzremo tudi politiko odrinjanja in kaznovanja tistih, ki so v gentrificiranih okoljih nezaželeni, saj je “vznemirjanje” drugih pri utemeljenosti kaznovanja pomemben, a precej nejasen element. Globa za prenočevanje na javnem kraju ali drugih dostopnih prostorih, ki za to niso namenjeni, namreč znaša od 100 do 500 evrov, po novem pa jo lahko izrekajo tudi občinski redarji. Ob tem ni jasno, kam naj se osebe, ki na javnih mestih prenočujejo, po prejemu kazni prestavijo, saj v številnih primerih tam prenočujejo ravno zato, ker nimajo drugega prenočišča. Dodaten kaznovalni element predstavljajo nove možnosti rubljenja denarne socialne pomoči, ki jih je omogočil Šutarjev zakon, za katere še ni jasno, kako se bodo v teh primerih kazale v praksi.
Problematičen je tudi že znan 27. člen zakona (Odklop virov energije). Da bi preprečil nadaljevanje prekrška, lahko policist z ustno odredbo ukaže upravljavcu začasen odklop dobave elektrike ali plina, v primeru, ko bi kršitelj z njihovo uporabo lahko nadaljeval prekršek, če to nima hujših posledic za druge osebe in je ukrep sorazmeren glede na kršitev. Odklop lahko traja do vzpostavitve javnega reda in miru, vendar ne več kot šest ur. Storilec prekrška plača stroške odklopa in priklopa ter morebitno povzročeno škodo. Operater mora zagotoviti ponovno oskrbo z električno energijo ali zemeljskim plinom po prejemu ustnega naloga policista. Čeprav je iz novega zakona izločena možnost izklopa vode, ta člen še naprej ponazarja, kako vedno več institucij prevzema represivne naloge v vse bolj militarizirani družbi.
Zakon o spremembi in dopolnitvi zakona o Slovenski obveščevalno-varnostni agenciji
Ker sedanja pravna ureditev pridobivanja podatkov na področju obveščanja po mnenju oblasti ne zajema vseh relevantnih situacij, saj je povezana s pravnim pogojem pridobivanja in vrednotenja podatkov ter posedovanja informacij izključno iz tujine, predlagana sprememba agenciji omogoča, da zakonito zbira podatke iz tujine in v povezavi s tujino, torej tudi v Sloveniji, na področju obveščevalnih dejavnosti in protiobveščevalnih dejavnosti.
Socialne posledice nove zakonodaje
Nova zakonodaja je del splošnih politik, ki ne zagotavljajo družbenega blagostanja in krepijo tveganje za revščino in socialno izključenost. Trendi, ki jim v zadnjih desetletjih sledijo slovenski oblastniki, državo vse bolj skubijo njenih socialnih dolžnosti in povečujejo njene represivne značilnosti, ki so nujne tudi za nadzorovanje jeznih in razočaranih. Zato ni naključje, da bodo že zdaj odrinjeni na obrobje z novimi neoliberalnimi politikami odrinjeni še bolj. Množica drugih, ki se boji, da bi na obrobju pristala, pa se je pripravljena odreči marsikateri koncesiji, priborjeni skozi razredne boje preteklosti.
Vse to spremlja načrtna polarizacija prebivalstva. Oblast prikazuje svoje represivne in protidružbene ukrepe na način, ki poudarja, da se pridnim, delavnim in ubogljivim ni treba bati za svoja življenja, saj naj bi bili ukrepi namenjeni le porednim in nedelavnim, le Romom, le mladoletnim materam ali le migrantom. S tem diskurzom skušajo doseči konsenz navidezne večine proti “porednim, lenim, slabim in drugačnim”, proti kategorijam, v katere se redko kdo prostovoljno prišteva. Oblasti s takšno manipulacijo diskurza zakrivajo resnično razsežnost represivnih politik, ki jih podpira nova zakonodaja. Tej bo podvržen velik del družbe, četudi bodo represivni zakoni morebiti najprej uporabljeni proti omenjenim marginaliziranim skupinam, kritičnim političnim glasovom, ki si bodo upali izzvati takšne politike in drugim na alternativni sceni, ki skušajo ustvarjati zunaj od sistema določenih okvirjev.
Z novo zakonodajo se tako spreminja paradigma socialne in pravne države, ki denarno socialno pomoč in dostop do brezplačne pravne pomoči pogojuje s pridnostjo in ubogljivostjo, saj bodo odslej do teh dveh pravic upravičeni le tisti, ki ne ponavljajo prekrškov. Te politike obenem pomenijo instrumentalizacijo socialne države za kriminalizacijo tistih, ki so sistematično odrinjeni od družbenih dobrin. Kombinacija novih zakonov bo tako omogočila spiralo vse hujše revščine za tiste, ki bodo zaradi različnih, tudi preživetvenih razlogov posegali po dejanjih, ki so v zakonodaji opredeljena za prekrške, zanje dobivali visoke globe, ki jih ne bodo zmogli plačati, v naslednji fazi pa bodo zaradi “povratništva” ob denarno socialno pomoč in brezplačno pravno zaščito, kar jih bo povečini sililo v nove prekrške ali celo kazniva dejanja. S tem se potrjuje inherentna značilnost neoliberalizma, in sicer da ob pomoči države proizvaja revščino in ustvarja neenakost v dostopu do pravic, ljudi odrinja na obrobje, potiska v geta, jih dodatno kriminalizira ter posledično izolira od družbene blaginje, socialne varnosti in javnih servisov, kot so zdravstvo, izobraževanje in sociala.
Posledice za samoorganizirano gibanje
Nekaj členov nove zakonodaje eksplicitno omogoča povečan nadzor nad avtonomnimi conami in podobnimi prostori, protesti in uličnimi akcijami. To lahko različne iniciative, gibanja in posameznike, ki želijo izraziti svoje nestrinjanje, potisne v ostrejši kazenski pregon, pri čemer sploh ni nujno, da bi se ti poslužili drugačnih protestniških pristopov, kot so že desetletja prepoznani in uveljavljeni na ulicah Slovenije. V kolikor bodo družbene okoliščine omogočale, da oblast nova pooblastila dejansko uporabi, bo to imelo za posledico več kaznovanja za politično delovanje, ki do sedaj ni bilo ostro sankcionirano. Posledično lahko pričakujemo več represije nad izražanjem nestrinjanja, več pritiskov prek denarnih kazni ter finančno izčrpavanje posameznikov in s tem skupnosti ter več nadzora, ki lahko vodi v druge postopke, tudi kazenske sankcije in zaporne kazni.
Moderni totalitarizem pri nas in v tujini
Evropske države, kot so Francija, Italija, Nemčija itn., že poznajo izjemno restriktivne zakone, ki težijo k razbijanju demonstracij, monopolu nad nasiljem nad družbenimi gibanji, saj policiji omogočajo velike pristojnosti.
S Šutarjevim zakonom je tako Slovenija dokončno polno vstopila v EU. Poleg že omenjenih povečanih pooblastil policije, Šutarjev zakon namreč pripravlja ugoden teren za implementacijo novega evropskega pakta o azilu in migracijah, ki v veljavo stopa z junijem 2026. Novi pakt utrjuje logiko nadzora in podeljuje policiji še več moči: z obveznimi varnostnimi preverjanji, razširjenim zbiranjem biometričnih podatkov in povezovanjem migracijskih baz z represivnimi organi. Pakt normalizira policijski nadzor kot osnovno orodje upravljanja prebivalstva. Šutarjev zakon je torej eden od mehanizmov, ki politike nadzora, ki jih zahodni centri kapitala najprej testirajo na mejah, vse bolj prenaša v notranjost.
Počasi, a vztrajno se večajo pooblastila vojske za delovanje v javnem prostoru. Sodelovanje vojske s policijo se namreč ne kaže samo v mešanih patruljah na mejah, ampak tudi v skupni uporabi tehničnih sredstev za izvajanje represije na terenu.
Militarizacija družbe se kaže tudi skozi gospodarstvo, med drugim preko spodbujanja vojaško-varnostnih startupov s strani države in normalizacijo izrednih razmer kot trajnega političnega stanja, ki upravičuje “reševanje” ekonomije skozi prestrukturiranje v vojaško industrijo.
Poziv k solidarnosti in akciji
Vladajoče elite že dlje časa družbo vztrajno potiskajo v smeri fašizma, saj se ta kaže kot edini način ohranjanja družbenega reda, podložnega interesom kapitala. Neoliberalne politike so zaradi zaostrenih globalnih pogojev vse manj naklonjene splošnemu družbenemu blagostanju. Na eni strani imamo tako visoke državne spodbude za gospodarstvo, namenjene nadaljnji gospodarski rasti, na drugi pa čedalje bolj obubožano družbo, ki se jo sili v podreditev temu diktatu. V teh negotovih časih, ko smo bolj ranljivi in izpostavljeni protidružbenim politikam, ki nas načrtno potiskajo v nemoč, pomanjkanje časa, prekarnost, strašijo z vojno, s sovražniki v soljudeh, izgubo službe, negotovo prihodnostjo, si je pomembno vzeti čas za skupen razmislek, se povezovati in tudi ukrepati. Naj bo izjava anarhistične skupščine proti fašizmu,represiji in militarizaciji družbe zato razumljena v tem kontekstu: kot poskus naslavljanja delčka zapletenega družbenega konteksta, v katerem se trenutno nahajamo in spodbuda k prizadevanjem za drugačno družbo, kot nam jo narekujejo dogmatični kapitalizem, neoliberalna država in populistične konservativno-nacionalistične struje. ★
