Spomenik izbrisanim, ki se nahaja v Parku izbrisanih pred Centrom Rog je 6. junija 2026 moral »spregovoriti« – ne le o tem, zaradi česar je bil postavljen, ampak tudi o tem, kar naj bi prekril.
Spomenik izbrisanim namreč stoji na še enem izbrisu in sicer Avtonomne tovarne Rog, ki ga je izvedla Mestna občina Ljubljana (MOL) z ilegalno nasilno rušitvijo leta 2021.
Na prej omenjeni datum 6. junija, točno pred desetimi leti, pa je avtonomni skupnosti uspelo tovarno Rog obraniti pred rušitvijo. Po naročilu MOLa so varnostniki in gradbeni delavci tistega dne ob 3. uri zjutraj vstopili v tovarno in poskušali vzpostaviti gradbišče. Bager, ki je že prodrl v notranje dvorišče Roga so aktivistke zaustavile s svojimi telesi, kasneje pa pobarvale v roza. V naslednjih tednih je pri obrambi sodelovalo ogromno kolektivov in posameznic_kov, tako z umetniško-kulturnimi dogodki, skupnostno kuhinjo, predavanji, političnim organiziranjem. Roza bager in datum 6. junij 2016 sta postala simbola uspešne obrambe avtonomije Roga, skupnostne moči in veselega upora.
Roza bager in datum 6. junij 2016 sta postala simbola uspešne obrambe avtonomije Roga, skupnostne moči in veselega upora.
Zvečer 6. junija 2026 je nekdo pobarval spomenik izbrisanim na roza. Ta politična intervencija v prostor nas spomni na oboje, tisto živahno obrambo Roga in rano uničenja širše avtonomne skupnosti, ki jo je MOL prekril s postavitvijo spomenika izbrisanim – nazadnje jih je tudi sam izbrisal – ne iz registra stalnih prebivalcev RS, ampak iz političnega delovanja in njihovega kolektivnega – skupnostnega obstoja. Brisal je z robokopi, bagri in diskurzivno. Na ruševinah izbrisa gibanja izbrisanih je postavil Park izbrisanih in spomenik izbrisanim, ki so ga oblikovali znani umetniki. Ta spomenik je moral »spregovoriti« o svojih temeljih, o tleh, na katerih stoji. Vendar proti-kapitalistične lepote, moči avtonomne tovarne in načina, kako je bila zrušena in skupnost pregnana, ne bomo nikoli pozabili.
»Rog je bil prazen,« je takrat, 19. januarja 2021 ponavljal župan, izjava, ki rezonira s »praznim« ozemljem, ki ga je zavzelo ljudstvo brez države.
Roza intervencijo so mediji (Dnevnik, MMC in 24ur) označili za vandalizem in navedli, da »zaradi suma kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari« zadevo preiskujejo policisti:
»Policijska uprava Ljubljana nam je potrdila, da so bili ponoči obveščeni, da sta dva neznana storilca z barvo posprejala spomenik na Trubarjevi cesti v Ljubljani. Policisti so opravili ogled in zbirajo obvestila zaradi suma kaznivega dejanja poškodovana tuje stvari. O vseh ugotovitvah bodo obvestili pristojno državno tožilstvo.« (Dnevnik, 6.6.2026)
Politično akcijo spominjanja uspešne obrambe avtonomne tovarne mediji vidijo kot vandalizem – očitno glas tistih z manj moči slišijo kot hrup, grafite pa vidijo kot poškodbo, čačko, in ne kot političnega sporočila, ki zadeva vse nas. Sama posebno vrsto vandalizma vidim v sprevračanju storilca in žrtve, v sprenevedanju in relativiziranju nasilja oblasti. Žrtve nelegalnega rušenja Roga so prikazane kot osumljene kaznivega dejanja, zato ker so institucionaliziranemu kolektivnemu spominu o izbrisu dodale svoj košček spomina na slavni 6. junij 2016. Medtem pa masovno uničevanje kulturne dediščine celotne tovarne Rog (tako stavbe s svojevrstno estetiko kot nakopičene izkušnje političnega delovanja, povezovanja ter kritičnega mišljenja), kraja predmetov, teroriziranje uporabnic_kov Roga niso bili nikoli preiskovani v smislu suma kaznivega dejanja.
Monumentalno kaznivo dejanje, izbris iz registra stalnih prebivalcev (z začetkom 26. februarja 1992), je ostalo brez kazenskega pregona. Enako tudi nelegalno rušenje Avtonomne tovarne Rog. Nekaznovanost enega zločina je omogočila drugega, tudi to se sliši znano.
Res je, kar je zapisal Dnevnik (6. junij 2026):
»Na pobudo Civilne iniciative izbrisanih aktivistov in Amnesty International Slovenija so na nekdanjem dvorišču tovarne Rog, kjer stoji Park izbrisanih, leta 2023 postavili simbolni spomenik vsem izbrisanim. Pod njega so se podpisali Vuk Ćosić, Irena Woelle in Aleksander Vujović.«
Center Rog se na splošno legitimira s tem, da pod svoje okrilje poskuša pritegniti tudi nekdanje uporabnike AT Rog in da je – vsaj navidezno – odprt do vseh. Amnesty International Slovenije (AIS) in Civilna iniciativa izbrisanih aktivistov (CIIA) sta bili postavljeni v neprijetno situacijo, potem ko sta se pred mnogimi leti na MOL obrnili s pobudo, da bi katero od ulic ali trgov poimenovali po izbrisanih.
Ko so porušili AT Rog, sta AIS in CIIA dobili obvestilo, da se bo prostor pred novim Centrom Rog imenoval Park izbrisanih, kar je bila klofuta v obraz. Taka možnost uradnega spomina na izbris je v aktivistično skupnost zarezala globoko rano, nož v srce skupnega političnega boja. Stati ob strani izbrisanim in njihovi politični nuji potrditve Parka izbrisanih, prvega uradnega obeležja trpljenja in boja izbrisanih, pa magari pred novim Centrom Rog ali imeti svojo politično analizo in se ravnati v skladu z njo?
Zaradi dolgoletnih tovariških vezi in globokega spoštovanja aktivistov in aktivistk z izkušnjo izbrisa smo se mnoge odločile za prvo opcijo. Nož, zarit v naša srca, je ostal. Vsaka manipulacija, samo-hvala ter poskusi kopiranja dejavnosti AT Rog, ki jih producira Center Rog občutimo kot obračanje, tako želodca kot noža v naših srcih.
Njihova liberalna drža in kratek spomin ter očitna nezmožnost politične analize odnosov moči razkrivajo, da za vzdrževanje nasilne oblasti niso odgovorni le desni politiki in avtokratski vladarji, ampak običajno liberalno ljudstvo, ki pristaja na diskurz zakonitosti, upravičenosti in varnosti.
Zato tudi ne razumemo všečkov in sledenj, ki jih prejema Center Rog iz levih, politično angažiranih, do oblasti kritično naravnanih skupin in posameznikov. Njihova liberalna drža in kratek spomin ter očitna nezmožnost politične analize odnosov moči razkrivajo, da za vzdrževanje nasilne oblasti niso odgovorni le desni politiki in desni volivci, avtokratski vladarji, ampak običajno liberalno ljudstvo, ki pristaja na diskurz zakonitosti, upravičenosti in varnosti – ne glede na količino uporabljenega nasilja in manipulacije, samo da prihaja od močnejšega in v oblasti utemeljenega akterja.
Maske so že zdavnaj padle. Izbrisa izbrisa ne bomo nikoli pozabile_i, kaj šele oprostile. ★
