Delavci v več kot 20 sredozemskih pristaniščih so izvedli 24-urno stavko proti vojni, militarizaciji in privatizaciji pristanišč. Luka Koper je delovala normalno.
6. februarja je bila izpeljana mednarodna stavka v sredozemskih pristaniščih proti vojni in oboroževanju, ki so jo spremljali tudi protesti in blokade. Pristaniški delavci so protestirali tudi proti privatizaciji in militarizaciji pristaniške infrastrukture.
Akcija predstavlja nadaljevanje mednarodnega povezovanja in mobilizacije pristaniških delavcev v Sredozemlju, na čelu katere so bili tudi tokrat sindikati iz Italije, Turčije, Španije in Maroka. Sindikalisti so jo opisali kot rezultat dolgega in zapletenega procesa, ki temelji na solidarnosti pristaniških delavcev s Palestino in njihovem boju za dostojne delovne pogoje doma.
Vpliv stavke je bil občutiti še preden se je 6. februarja v celoti razvila, saj so se pojavile novice, da so ladje, ki redno prevažajo vojaški tovor v Izrael, zaradi akcij spremenile svoje poti. Med drugimi tudi ladja Zim Virginia, ki je osumljena prevoza orožja v izraelski pristanišči Ashdod in Haifa.
“Pristanišča so kraji znoja, ne krvi”
Demonstracije so se začele zjutraj v grških pristaniščih Pirej in Elefsina, v turškem Mersinu ter v Bilbau in Pasaia v Baskiji. Sindikat Liman-İş Sendikası je zbral na stotine svojih članov, da bi v solidarnosti s Palestino poslali sporočilo proti genocidu, kar je odmevalo tudi pri njihovih tovariših iz sindikata LAB v Baskiji.
V Grčiji so pristaniški delavci poudarili protislovje med ogromnimi evropskimi vlaganji v ponovno oboroževanje in uvedbo varčevalnih ukrepov v javnih službah in infrastrukturi, kar vodi v vse bolj nevarne delovne pogoje. “Ne bomo sprejeli dela brez pravic,” je dejal delavec iz grške sindikalne organizacije ENEDEP. “Razvoj bi moral pomeniti, da se lahko živi vrnemo domov. Pristanišča so delovna mesta, ne prostori vojne. So mesta znoja, ne krvi.”
Nekatere največje mobilizacije tega dne so potekale v Italiji. Stavke so bile organizirane v Anconi, Bariju, Cagliariju, Civitavecchii, Crotoneju, Genovi, Livornu, Palermu, Ravenni, Salernu in Trstu, v njih pa so sodelovali ne le delavci v pristaniščih, ampak tudi študenti in družbena gibanja. Zemljevid stavk je ponovno poudaril zagon, ki ga je italijansko delavsko gibanje ustvarilo v zadnjem letu, vključno s tremi splošnimi stavkami za Palestino – mobilizacijami, ki so se zgledovale po protivojnem aktivizmu nekaterih kolektivov pristaniških delavcev.
Sindikat Unione Sindacale di Base (USB) je poročal iz vseh stavkajočih pristanišč, kjer so sindikalni predstavniki na zborih med drugim razobešali palestinske zastave. Delavci so poudarili, da mora evropsko delavsko gibanje najti internacionalistično usmeritev, da bi preprečilo protidelavsko agendo Evropske unije in desničarskih vlad. Vlade, vključno z vlado premierke Giorgie Meloni, ki je bila, kot so aktivisti USB opozorili med neposrednim prenosom, pretresena zaradi odločnosti delavcev po letih stagnacije. Po mnenju sindikalistov se je ta panika odrazila v novem valu represije, vključno z ukrepi, usmerjenimi proti sindikalistom, ki so vpleteni v solidarnostne akcije za Palestino. USB vztraja, da se bo odpor proti Melonijevi politiki v prihodnjih tednih še okrepil.
“Danes pristanišča, jutri celoten logistični sektor”
Medtem ko so se stavkajoči delavci združili okoli skupnih zahtev – preprečiti militarizacijo pristanišč, zavrniti ponovno oboroževanje in preprečiti, da bi vojna ekonomija zadušila vse druge prioritete –, so izpostavili tudi lokalne skrbi. Pristaniški delavci v Trstu so opozorili pred privatizacijo pristanišč. Drugod, med drugim v Bariju in Ravenni, so delavci in študenti opisali, kako se pristaniška infrastruktura pogosto skrivaj uporablja za prevoz vojaškega materiala v Izrael. “Vsi tukaj imamo tega dovolj,” je dejal eden od aktivistov v Ravenni.
Sindikat USB je v svojih sporočilih ponovil zahteve, da se evropska in sredozemska pristanišča osvobodi kakršne koli vpletenosti v vojno, kot tudi, da se ustavi vse pošiljke orožja iz naših pristanišč na katero koli vojno območje. Od vlad in lokalnih institucij so zahtevali tudi trgovinsko blokado Izraela in konec načrtov o oboroževanju EU, pod krinko katerega se želi militarizirati tudi strateško infrastrukturo in v pristanišča uvesti dodatno avtomatizacijo.
Demonstracije, ki so potekale v Civitavecchii, Livornu in Anconi v petek zvečer, so stavkajoči opisali kot “izjemne”. V Genovi je bila udeležba, kot je že postalo običajno, množična. Protest so vodili člani kolektiva CALP, ki so prej obljubili, da “niti en žebelj” ne bo zapustil pristanišča, če bo Izrael napadel globalno flotiljo Sumud na poti v Gazo. V pogovoru z mediji in drugimi aktivisti so poudarili, da je uspeh mednarodne stavke ponovno dokazal, da pristaniški delavci držijo svoje obljube.
Obljubili smo, da bomo blokirali vse – in blokirali smo vse. Obljubili smo splošno stavko – in imeli smo splošno stavko. Obljubili smo mednarodno stavko – in tu smo.
Mednarodna stavka pristaniških delavcev pa ni konec poti, so poudarili delavci. “Danes so to pristanišča, jutri bo celoten logistični sektor, nato pa vsi delavci,” so sklenili stavkajoči v Ravenni.
O akcijah so poročali tudi iz pristanišč Fos-sur-Mer blizu Marseilla, nemških vozlišč v Bremnu in Hamburgu ter s Korzike. Pristaniški delavci iz Maroške demokratične delavske organizacije (ODT), ki so bili vključeni v pripravo stavke skozi celoten proces, so bili prisiljeni svojo odložiti zaradi izrednih vremenskih razmer, ki so povzročile zaprtje pristanišč. Luka Koper, naše najpomembnejše pristanišče, ki se ga prav tako povezuje s prevozom orožja in logistično podporo vojnim strojem, je na ta dan delovala nemoteno.
Mnogokrat imamo občutek, da vojn ne moremo ustaviti, ker nimamo dovolj družbene moči. Prav tako nas ideologi dominantnega reda vztrajno prepričujejo, da delavskega razreda ni več. Stavke pristaniških delavcev po Sredozemlju kot tudi predhodne delavske in sindikalne mobilizacije proti vojni pa kažejo, da te možnosti kot delavci imamo. Kapitalizem in njegovi vojni stroji so namreč še vedno odvisni od delavstva in naše vsakodnevne pripravljenosti izvajati njegov program. Brez delavstva ni kapitalistične proizvodnje. Ni dobičkov in ni prevoza njihovega blaga. Delavci smo še vedno tisti, ki lahko ustavimo ta svet.
Zato moramo spodbujati in podpirati delavsko organiziranje in sindikalizem, ki ima pomembno družbeno vlogo in nosi moč za spremembe. ★
