Obletnica ustanovitve FAI – Italijanske anarhistične federacije.
Lahko bi bil dan kot vsak drugi, če ne bi bil prežet s prahom ruševin in z lakoto v trebuhu. Z bližnjih hribov se je verjetno že čutil prihod prve jeseni po koncu vojne, svetovne, a tiste druge, kjer so spet milijoni umirali, da bi se peščica kopala v milijonih, tiste, ki je sledila prvi, po zaključku katere so novi vodje narodov desetletja napajali množice z lažnimi obljubami v ritmih nacionalističnih koračnic, da so zatirani vseh dežel »en masse« korakali proti lastnemu bridkemu koncu.
V soboto, 15. septembra 1945, bil bi dan kot vsak drugi, če ne bi v malem mestu, ki je z okolico štelo, tako kot danes, okrog 60.000 prebivalcev, v veliki dvorani gledališča Verdi, anarhisti in anarhistke med več kot tisoč sedeži, le s težavo našli prostega stojišča.
To malo mesto, obkroženo z Apuanskimi Alpami na vzhodu in Ligurskim morjem na zahodu, ni bilo izbrano po naključju za ustanovni kongres Italijanske anarhistične federacije – FAI, ni bilo, vsaj neposredno ne, izbrano, ker je že stoletja slovelo po izkoriščanju kamna, ki še danes krasi številne palače in cerkve in iz katerega je v renesansi Michelangelo izklesal Davida, temveč zato, ker je bilo mesto belega marmorja z imenom Carrara, prelito s krvjo številnih bojev, katerih pomembni del so bili tudi anarhisti in anarhistke.
»odločno zavrniti vsakršen nadaljnji prispevek k vojaškim izdatkom; zagovarjati razglasitev trajne nevtralnosti Italije, edinega načina za koncentracijo prizadevanj in omejenih virov na konstruktivne projekte;«
»lokalno, v vseh pozitivnih družbenih dejavnostih, ne le s pomočjo nečimrne volilne pravice, zagovarjati dejansko vzpostavitev polne enakosti žensk z moškimi, ne le zaradi očitnih razlogov enakosti, ki zahtevajo odpravo družbene manjvrednosti žensk, temveč tudi v upanju, da bo njihova udeležba ublažila učinke vztrajne neumnosti, ki so jo moški izkazovali v tridesetletni krizi, ki še vedno traja;«
Kratek izsek iz sklepov ustanovnega kongresa FAI leta 1945
V Carrari ustanovljena prva anarhistična skupina
Leta 1885 so se anarhisti, izgnani iz Belgije in Švice, naselili v bližini Carrare in na plodnih marmornih tleh ustanovili, če gre verjeti svetovnim časopisom tistega časa, prvo anarhistično skupino v Italiji, državi, ki je nastala le dobro desetletje pred tem po letih vojn med kralji in cesarjem, kjer so seveda življenja, na oltarju domovine, darovali podaniki, ki od nove kraljevine niso imeli koristi, razen morda vstajenja, če so v to verjeli, kar je malo verjetno, morda pa temu procesu oblikovanja Italijanske države prav zato pravijo »Risorgimento«, kar je bolj žalostna tolažba za pokojne.
So pa, vsaj v Carrari, koristi in bogastvo kopičili tisti preživeli, ki so izkoriščali naravo in delavce v kamnolomu. Zato ni nič presenetljivega, da so o vstaji in poskusu revolucije leta 1894 poročali celo mediji v »novem svetu«, ki je bil nov le za tiste, ki pred stoletji niso vedeli, da obstaja, tako da so na novo odkrili le brezmejno nevednost vladarjev »starega sveta«. Kot je 19. januarja tega leta poročal The New York Times, se je po oboroženem spopadu med anarhisti in oblastmi, več kot 2.000 anarhistov iz območja Carrare zateklo na hribe. V duhu objektivnosti, če nekaj takega sploh lahko obstaja, naj zapišemo, da je omenjena številka upornikov verjetno plod senzacionalističnega in ustrahovalnega poročanja v »deželi svobodnih in pogumnih«, kajti anarhistični viri govorijo o občutno manjšem številu upornikov – toliko v prispevek k uravnoteženemu zapisu.
Vstaja se je sicer začela 13. januarja kot protest proti razglasu izrednih razmer na Siciliji, potem ko so oblasti, v manj kot mesecu dni umorile več kot 80 vstajnikov in priprle izpostavljene člane sicilijanskega gibanja oz. Sicilijanskega delavskega združenja – Fasci Siciliani, ki seveda nimajo nobene veze s tistimi »Faši« iz 20. let naslednjega stoletja. Gibanje delavcev na velikem otoku naj bi štelo več kot 300.000 članov, ki so, navdahnjeni z ideali anarhizma, demokracije in socializma, zasedali zemljo, tudi za ceno življenj in razglasili stavko, pomembno vlogo pa so odigrale tudi ženske, med njimi pripadnice tradicionalne albanske manjšine.
Tako kot na Siciliji je kralj razglasil izredne razmere tudi na območju Carrare, potem ko je v dneh, ki so sledili 13. januarju, prišlo do oboroženih spopadov z vojsko, »uničevanja lastnine in družine« s strani anarhistov, kot je pisalo v razglasu ter seveda mrtvih in ranjeni na eni in drugi strani, konec pa, z zatrtjem vstaje, zaprtjem okrog 300 vstajnikov od katerih večina domnevno anarhistov, ki so končali pred vojaškim sodiščem, tako je bil potencialni plamen revolucije na videz pogašen, preden je lahko zajel širšo regijo in novo Italijansko kraljevino, so pa »I moti di Lunigiana«, kot so poimenovali vstajniško vrenje v tistem času, pokazali, da so zmožni zasesti vojaška skladišča in prevzeti orožje, ter uničiti telegrafske droge, ki so jih uporabljale oblasti za pretok informacij – v okviru opisanega ne gre pozabiti, da meja s Francijo ni daleč in prav tako ne spomin na Pariško komuno iz leta 1871.
Anarhistično gibanje na čelu boja proti fašizmu pred in po vojni
A dogodki konec 19. stoletja niso edina sled, ki so jo anarhisti iz Carrare pustili v gnilem nacionalnem tkivu, da bi ta čim prej, s pomočjo kolektivne pobude, razpadel in prepustil polje novi družbi. Po prvi vojni, ki so ji, na truplih premnogih, nadeli ime svetovna, je v Italiji cvetel fašizem in na oblast se je povzpel Mussolini, ki je že v začetku 20-ih let postal tarča anarhistov in anarhistk, ki so ga poskušali nekajkrat olajšati bolečin življenja, a morali so čakati do leta 1945, da bi ga videli viseti tako, kot so ga poskušali sami predati onstranstvu na začetku njegovega pohoda, preden je pod škornjem fašizma padlo na milijone brezpravnih.
11. septembra 1926 je Gino Lucetti, anarhist, rojen v občini Carrara, kjer je odraščal ob prevažanju marmorja, odvrgel ročno granato v Mussolinijev avto, ko se je ta peljal iz poletne rezidence v Rimu in božja previdnost ali luknja na cesti je omogočila, da granata ni zadela stekla, temveč okvir od vrat in se odbila na pločnik ter poškodovala nekaj tistih, ki niso bili deležni take sreče ali pozornosti vsemogočnega. Otrok Carrare je dobil 30 let zapora in po osvoboditvi iz Neapeljskega zapora leta 1943 je septembra padel pod nemškim bombardiranjem. Po njem so poimenovali anarhistični partizanski bataljon Lucetti, oblikovan v Carrari tik po njegovi smrti.
Ker se nič ne porodi samo od sebe in ker je treba pripoznati pomen korakov, ki so jih drugi prehodili pred nami, je v obdobju tik po 1. svetovni vojni in v kontekstu anarhističnega organiziranja nujno vsaj bežno omeniti anarhosindikalizem in leto 1912, ko je v Modeni, prav tako kasneje pomembnem mestu antifašizma, rojena USI – Italijanska sindikalna zveza, revolucionarna sindikalna organizacija, ki se v prvi svetovni vojni postavi za načela antimilitarizma in pridruži IWA-AIT, Mednarodnemu delavskemu združenju, po prvi vojni se aktivno vključi v boj proti fašizmu, tudi skupaj s t. i. »Arditi del Popolo«, se pravi nekakšnim obrambnim antifašitičnim/anarhističnim milicam, ki so se borile in branile ljudi pred nasiljem črnosrajčnikov in združeni v širše zavezništvo »Fronte Unito« – Združeno fronto – sodelovali leta 1922 v veliki obrambi Parme pred fašisti; Mussolinijev pohod na oblast ni bil ravno sprehod ob množičnih ovacijah in bolj, kot cvetovi so po zraku letele krogle. Po letu 1925 je USI primorana v ilegalo, leta 1936 se v boju za revolucijo v Španiji pridruži sestrskemu anarhosindikatu CNT.
Na polju političnega organiziranja na nacionalni ravni, leta 1919, v Firencah nastane Italijanska anarhokomunistična zveza – Unione Comunista Anarchica Italiana (UCAI), iz pregnanstva se vrne Errico Malatesta, ena najpomembnejših osebnosti in mislecev anarhizma, že od leta 1871, ko v Neaplju sodeluje pri ustanovitvi Italijanske federacije Mednarodnega delavskega združenja; tako sodeluje tudi leta 1920 na kongresu v Bologni, kjer je sprejet njegov predlog programa in nastane Italijanska anarhistična zveza – Unione Anarchica Italiana (UAI), ki jo čez 6 let prepovejo fašistične oblasti.
»Anarhija je ideal, ki morda nikoli ne bo uresničen, tako kot ni nikoli dosežena črta obzorja, anarhizem je metoda življenja in boja, ki jo morajo anarhisti izvajati danes in vedno, v okviru možnosti, ki se spreminjajo glede na čas in okoliščine.«
Malatesta, Umanità Nova, 1922
Pod fašizmom prepoved in preganjanje; aktivni upor anarhistov in anarhistk že pred vojno v antifašističnih skupinah in milicah; v času druge vojne v anarhističnih in mešanih bataljonih, prispevek v antifašističnem in osvobodilnem boju ter ne nazadnje k osvoboditvi Carrare leta 1945, kar anarhistom in anarhistkam prinese vsaj simbolno pripoznanje v tem mestu, kjer enega od trgov posvetijo Gino Lucettiju, del stavbe gledališča Verdi pa je predan v trajno uporabo anarhistični federaciji.
Kongres v Carrari in ustanovitev skupne organizacije
Tako smo prišli nazaj oziroma naprej na tisto soboto, 15. septembra 1945, ko so se v dvorani gledališča Verdi, anarhisti in anarhistke zbrali na prvem dnevu nacionalnega kongresa, da bi v naslednjih dneh, do 19. septembra, ustanovili skupno organizacijo.
Prisotnih je bilo več kot 70 skupin, večinoma lokalnih anarhističnih federacij in nekaj skupin iz vseh predelov Italije od Sardinije na zahodu, Sicilije, na skrajnem jugu pa vse do Trsta. Ravno iz teh krajev je prišel predstavnik novoustanovljene anarhistične skupine Germinal, ki še danes deluje v Trstu; Tržačanu je bilo ime Umberto Tommasini, španski borec, katerega življenje je zapisano v knjigi, ki jo je uredil Claudio Venza in je dostopna tudi v slovenskem prevodu z naslovom Kovač anarhist.
O čem je tekla beseda na kongresu?
Dnevni red:
- Organizacija kongresa;
- Naše stališče v političnem boju;
- Libertarna akcija pri preporodu dežele;
- Sindikalna in zadružna akcija;
- Lokalna in nacionalna organizacija gibanja;
- Mladinsko gibanje;
- Tisk;
- Mednarodni odnosi;
- Naše politične žrtve;
- Razno.
Sklepi kongresa, čeprav častitljive starosti, ostajajo še danes aktualni, ne samo za anarhistično gibanje v Italiji, temveč za vsako anarhistično skupino, ki se poda na pot organiziranega anarhističnega boja. Zato nekatere sklepe, delno ali v celoti objavljamo; za tiste, ki bi želeli prebrati vse, pa jih z nekaj prevajalskega truda naravne ali umetne inteligence lahko najdete tukaj.
Nekateri od predlogov, ki so bili sprejeti na kongresu:
Odnosi s političnimi strankami in prostozidarstvom
Vsak trajni sporazum med našim Gibanjem in različnimi političnimi strankami ter prostozidarstvom je izključen, prav tako pa je izključeno, da lahko kdo sodeluje v našem Gibanju, medtem ko ostaja član stranke ali prostozidarstva. Trajni sporazumi z organizacijami, ki jih te nadzorujejo, kot so Mladinska fronta, Italijanska ženska zveza in podobno, so prav tako izključeni. Nepopustljivost ostaja pravilo našega političnega delovanja, hkrati pa ostajamo vedno odprti za lokalne in začasne sporazume s člani katere koli stranke ali nobene stranke za specifične in jasne skupne cilje.
Upravni sveti
Delegati skupin, ob ugotavljanju, da upravni sveti poskušajo oživiti idejo o enakopravnem sodelovanju med kapitalom in delom, ki je bila jedro fašističnega korporativizma, sklepajo: Naše gibanje zavrača kakršno koli podporo takim iluzijam politikov in birokratov, ki so enako nesposobni za delavska vprašanja; namesto tega konstruktivno zagovarja ustanovitev odborov, sestavljenih izključno iz delavcev (združenih ročnih in intelektualnih delavcev), ki bodo na različne načine, glede na lokalne možnosti, tako v industriji kot v industrijskem kmetijstvu razvijali voljo in sposobnost neposrednega upravljanja posameznih podjetij, v kmetijstvu in industriji malega obsega pa bodo v praksi pokazali prednosti združevanja obrtnikom in kmetom, delničarjem in najemnikom oziroma lastnikom brez centraliziranega nadzora in brez birokracije.
Odnosi z narodnoosvobodilnimi odbori (CLN)
Naše gibanje zavzema jasno stališče proti narodnoosvobodilnim odborom (CLN) in izključuje kakršno koli prihodnje sodelovanje v mestnih in regionalnih odborih, pa tudi v nacionalnem. Sodelovanje s podjetniškimi ali sosedskimi CLN in drugimi podobnimi lokalnimi združenji, čeprav jih prav tako izkrivlja strankarska ustava, je dovoljeno, kadar se šteje za lokalno koristno, pod pogojem, da ne vodi do sodelovanja v višjih političnih CLN in je pristen izraz delavskega razreda. V krajih, kjer naše skupine sodelujejo v CLN, se posamezne skupine lahko umaknejo v najugodnejšem času za naše gibanje.
Ustavodajna skupščina
Delegati skupin, ugotavljajo, da je agitacija za ustavodajno skupščino še en poskus politikov, da bi zasužnjili delavno ljudstvo v novih oblikah države, ki bodo v vsakem primeru sovražne; zavračajo kakršno koli sodelovanje v volilni kampanji za ustavodajno skupščino in tudi v tem primeru zavračajo uporabo glasovnic in prenos oblasti, s katerima ljudstvo skuje prvi člen v lastni verigi; ponovno potrjujejo specifično anarhistične metode političnega boja, in sicer svobodno lokalno pobudo in neposredno akcijo, kot edini način, da delavci ponovno odkrijejo svojo voljo do boja; zavezujejo se, da bodo v tej smeri ukrepali med ljudstvom, proti monarhiji, proti reakciji, ki se oborožuje v zakulisju, proti interesom, ki se že združujejo okoli projektov novih ustav, in pozivajo delavce, naj delujejo zunaj svojih voditeljev, da bi dosegli svojo resnično svobodo na revolucionarni ravni; za tovariše in nasprotnike potrjujejo, da naše gibanje spremlja politične razmere in je pripravljeno sprejemati odločitve, ki jih zahtevajo vse morebitne okoliščine.
Odnosi s Cerkvijo
Delegati skupin, ugotavljajoč, da Cerkev z vsemi svojimi prikritimi političnimi izrazi, s svojo nenehno vpletenostjo v politične boje, kjer jo vidimo kot hudega sovražnika, teži k ohranjanju stanja podrejenosti in obskurantizma med delovnim ljudstvom, ki močno ovira njihov moralni in materialni napredek; ob sklicevanju na osnovna in temeljna načela svobode vesti; sprejmejo odločitev: okrepiti boj proti Cerkvi, hkrati pa spoštovati svobodo iskrenega vernika, in odpraviti radikalno nerazumevanje razglašene ločitve med krščansko demokracijo in Cerkvijo; odločno in z vsemi sredstvi protestirati proti uvedbi obveznega verskega pouka v šolah, ki krši načelo svobode misli in vesti; pozivajo vse svobodomislece, naj zagotovijo, da bo posvetna narava šole, dosežek začetka tega stoletja, ki pozna žrtvovanje Francisca Ferrera, še naprej norma našega poučevanja.
Sindikalno gibanje
Delegati skupin ugotavljajo, da CGIL (Italijanska splošna konfederacija dela) vztraja v že izkazani težnji k centralizaciji in jo še poslabšuje, medtem ko trenutna fiktivna in zgolj formalna enotnost delavskega razreda prikriva resničnost monopola peščice strank, ki jih zavezuje pakt političnega sodelovanja s tradicionalno reakcionarnimi in konservativnimi silami ter so povezane z vlado; zato so prizadevanja proletariata za obrambo in emancipacijo ovirana in pogosto nemogoča zaradi kompromisnih politik, ki navdihujejo strankarske funkcionarje pri njihovem ravnanju na sindikalnem področju; verjamejo, da je bistveno, da se sindikalna organizacija čim prej ponovno vzpostavi ne le v njeni funkciji poudarjene in brezkompromisne obrambe neposrednih interesov delavcev, temveč predvsem v njeni nalogi priprave in vodenja proletariata k popolni osvoboditvi izpod suženjstva delodajalcev in kapitalizma ter izpod vsakršne podrejenosti državi;
odločeni so, da bodo aktivno sodelovali v delavskih bojih, pri čemer priznavajo, da to ne izčrpa naše naloge. Da bi bilo to delo učinkovitejše, menijo, da je bistveno ustanoviti koordinacijski sindikalni odbor, ki bo povezal delo obstoječih sindikalnih obrambnih skupin in spodbujal njihovo rast in širjenje. To naj bi pri članih prebudilo razumevanje razrednih ciljev sindikalne organizacije in meril, ki jo morajo voditi, na podlagi samoodločbe delavcev s svobodnimi volitvami in možnostjo razrešitve iz vseh sindikalnih funkcij. Prepričani so, da se svobodna volja delavcev samih ne more izraziti drugače kot v prizadevanju za učinkovito revolucionarno enotnost med delavci, s končnim ciljem strmoglavljenja kapitalističnega režima, katerega naravna obramba je država.
Ustanovitev “Italijanske anarhistične federacije” in smernice za organizacijo skupin in federacij
Delegati skupin, ob upoštevanju očitne potrebe po vzpostavitvi oblik in metod za skupno delo, brez katerih skupno delovanje ne bi imelo teže v političnem boju; prepričani, da mora takšna delovna organizacija pokazati visoko vitalnost gibanja in visoko učinkovitost, ki jo je mogoče doseči z libertarnimi metodami, v nasprotju s temeljno inercijo in zgolj navideznimi rezultati, značilnimi za stranke, ki svojo organizacijo temeljijo na hierarhiji, disciplini in poslušnosti; prepričani o možnosti ustanovitve množice zborov, iz katerih je mogoče izpeljati mrežo svobodnih, stalnih stikov, pri čemer se spoštuje avtonomija posameznih tovarišev in skupin ter zagotavlja usklajevanje njihovih prizadevanj na podlagi široko razpravljanih in svobodno sprejetih zavez;
sprejmejo odločitev o ustanovitvi “Italijanske anarhistične federacije” in se zavežejo, da bodo delovali, vsak na svojem območju, v skladu z naslednjimi splošnimi smernicami… ★
