Njegova analiza družbenih konfliktov, naturalistični materializem in organizacijski dualizem še naprej navdihujejo
Ob 150. obletnici smrti Mihaila Bakunina objavljamo prevod teksta o njegovi zapuščini, ki jo je za Freedom News napisal militant brazilske Organização Socialista Libertária (OSL) in teoretik Felipe Corrêa. Je tudi avtor knjige Freedom or Death: The Theory and Practice of Mikhail Bakunin (Black Rose Books, 2024, 476 str.).
Mihail Bakunin (1814–1876) je bil osrednja osebnost evropskega revolucionarnega gibanja v 19. stoletju. Rodil se je v družini nižjega ruskega plemstva in se podal na intelektualno in politično pot, ki ga je vodila od študija heglovske dialektike do militantnega boja. Med letoma 1848 in 1849 je sodeloval v oboroženih uporih po vsej Evropi, med drugim v »Pomladi narodov« (Francija), praškem uporu (1848) in dresdenskem uporu (1849). Postal je žrtev krutega zatiranja in 12 let preživel v zaporu v različnih državah, preden so ga izgnali v Sibirijo. Po filmskem pobegu prek Japonske in Združenih držav se je vrnil v Evropo, da bi nadaljeval s svojim političnim aktivizmom.
Od leta 1868 naprej je za svojo politično usmeritev sprejel anarhizem in vstopil v Mednarodno delavsko zvezo (Prva internacionala, IWA), ustanovljeno leta 1864. Bakunin je ustanovil Zavezništvo, prvo anarhistično politično organizacijo v zgodovini, ki je stremela k temu, kar je sam poimenoval »resnična enotnost misli in dejanj«. Njegove teoretična razmišljanja so se razvijala vzporedno z organizacijsko prakso in vplivala na Internacionalo – ter na njeno poznejše antiavtoritarno krilo, ki je obstajalo do leta 1877.
Bakunin ni bil zgolj človek dejanj, temveč pomemben in globok mislec na treh ravneh – družbeni (analiza konfliktov), programski (organizacijski dualizem) in metodološki (naturalistični materializem) –, ki ponuja bistvena analitična in strateška orodja za sodobno militantnost.
V Bakuninovi družbeni teoriji je družba neprestano prepletanje sil, družbena realnost pa je začasni izid spopada med zatiralci in zatiranimi. Družbena moč vsake strani je odvisna od organizacije, virov in izobrazbe, pri čemer monopol nad znanjem služi kot ključno orodje za nadvlado.
Za Bakunina je državno-kapitalistični sistem oblika nadvlade, v kateri država ni zgolj odraz ekonomije, temveč ima svojo lastno, po naravi dominantno naravo z imperialističnimi in suženjskimi težnjami. Država in kapitalizem sta torej neločljiva. Državno-kapitalistični sistem je zgrajen na posebnih oblikah nadvlade: imperializmu, fizičnem prisiljevanju, birokratski vladavini in izkoriščanju delovne sile, skupaj z verskimi in izobraževalnimi oblikami legitimacije.
Poleg tega je Bakuninova teorija družbenih razredov večvzročna, opredeljena z gospodarsko lastnino (zemlja, proizvodna sredstva, kapital), politično lastnino (upravljanje, nadzor in prisila) ter kulturno lastnino (znanje). V razrednem boju se spopadajo dominantna manjšina (zemljiški lastniki, buržoazija, birokracija, duhovščina in učenjaki) ter zatirane množice (mestni in podeželski proletariat, kmetstvo in marginalizirani).
S tem, ko je ruski anarhist državno birokracijo opredelil kot vladajoči razred, je predvidel kritiko avtoritarnih odstopanj 20. stoletja: prevzem države ne prinaša osvoboditve; ustvarja le nove zatiralce. Nazadnje, postavitev razrednega boja v središče kapitalistične in etatistične družbe ponuja orodja ne le za razredno analizo realnosti, temveč tudi za razredno usmerjeno pojmovanje nacionalnih, ženskih in rasno opredeljenih ljudskih bojev. To je v ostrem nasprotju z liberalnimi in postmodernimi pristopi, ki razdrobijo oblike zatiranja, hkrati pa ignorirajo ali zmanjšujejo vlogo družbenih razredov.
Organizacijska strategija
Kot organizacijsko strategijo Bakunin zagovarja organizacijski dualizem, da bi se zoperstavil tako protiorganizacijskim kot tudi povsem spontanim pogledom. Trdi, da se je nujno organizirati na dveh dopolnjujočih se ravneh. Prva je množična organizacija (Internacionala), ki združuje delavce prek ekonomskega boja in praktičnega izobraževanja o razrednem boju. Pri tem stavko uporablja kot pedagoško in pripravljalno orodje, hkrati pa v sedanjosti predvideva prihodnjo družbo. Njegov program za množične organizacije je formaliziral nastajajočo strategijo sindikalizma.
Druga je kadrovska organizacija (Zavezništvo), anarhistična organizacija militantne manjšine, ki deluje znotraj množic kot »porodnica revolucije«, da bi spodbudila izvajanje socialističnega programa in preprečila birokratizacijo. Deluje kot gonilo, ki ne nadomešča, temveč krepi in zagotavlja vlogo ljudstva kot glavnega akterja. Glede organizacijskih načel ruski anarhist trdi, da mora ta organizacija temeljiti na treh stebrih: skupnem mišljenju, skupnem delovanju in medsebojni zavezanosti med člani. Ti stebri jasno kažejo, da je Zavezništvo predhodnik platformistične in especifistične tradicije anarhizma.
Naturalistični materializem
Nazadnje, Bakuninov znanstveno-naturalistični materializem (ali realistična metoda) ponuja močan okvir za razumevanje resničnosti, saj prekine ločnico med naravo in družbo – s tem pa zagotavlja temelje za ponovno razmišljanje o odnosu med človeštvom in okoljem. Z opredelitvijo narave-snovi kot samouresničujoče se celote, ki ustvarja in ponovno ustvarja vesolje, Bakunin postavi temelje za znanstveno metodo, ki nasprotuje tako protiznanstvenim pristopom kot dogmatičnemu znanstvenemu fanatizmu. Ta metoda je hkrati eksperimentalna, celovita in kritična; njen cilj je uskladiti posamezno s splošnim, zgodovino s teorijo.
Za razliko od liberalnih svetovnih nazorov ruski anarhist pojmuje svobodo kot družbeno dejstvo, ki je neločljivo povezano z enakostjo. Posameznikova svoboda se lahko uresniči le prek kolektivne svobode, saj so ljudje produkt solidarnosti in socializacije, ne pa osamljeni atomi, ki bi obstajali že pred družbeno pogodbo. Ta perspektiva nam omogoča, da premagamo tako metodološki individualizem kot tudi strukturalistični determinizem. Pri tem pa priznavamo, da imata racionalna volja in človeško delovanje, čeprav sta naravno in družbeno pogojena, resničen in zavesten transformativni potencial.
Razsežnosti zapuščine Mihaila Bakunina za današnji čas ležijo v njegovi sposobnosti, da ponudi elemente misli in dejanj, ki lahko uskladijo strogo razumevanje realnosti z revolucionarnim, egalitarističnim in libertarnim pogledom na preobrazbo. Pokazuje, da prava emancipacija zahteva sočasni konec kapitala in države prek socializacije bogastva in moči – emancipacijo, ki je sposobna zgraditi novo družbo, temelječo na enakosti in svobodi. Takšna zapuščina jasno kaže, da Bakunino delo ostaja živo orodje za sodobne ljudske boje in za anarhizem. ★
Felipe Corrêa je avtor knjige Freedom or Death: The Theory and Practice of Mikhail Bakunin (Black Rose Books, 2024, 476 str.)
