Daljša analiza Pobude proti militarizmu o treh vidnih osebnostih slovenske vojne oziroma orožarske industrije.
Vojna se je prikradla v naša življenja. Po zaslugi živega televizijskega prenosa grozot iz človeškega sveta vztraja kot stalna medijska kulisa našega vsakdana, hkrati pa v njeno nadaljevanje vprežena propagandna mašinerija postaja vse bolj vulgarna in agresivna. Vojna kot podoba splošnega uničenja mest in življenja. Vojna kot sestavni del tesnobnih mimobežnih klepetov ob srečanju s prijatelji in znanci ter del temne vizije prihodnosti vseh nas. Vojna kot tema najbolj intimnih osebnih premislekov. Počasi, počasi so se različna imena vojne po svetu zalezle v nas, v svoji obljubi prihajajočega stopnjevanja uničenja ta postaja otipljivi del tudi naše realnosti, saj politični razred na različnih koncih celine v en glas vzklika za neizmerno povečanje oboroževanja in obljublja še več vojne. Vse bolj tudi čisto blizu nas.
Na tej točki tudi ni več nobenega dvoma: vojna je tu in vojna se začne tu. Vanjo so aktivno vpete številne strukture in osebe iz našega lokalnega okolja. Od nje imajo zelo otipljive finančne koristi, z njeno pomočjo povečujejo svoj že tako velik političen vpliv in s tem neposredno vplivajo na naša življenja. Aktivno sodelujejo v uničevalnih procesih, ki morijo ljudi po svetu, hkrati pa se lokalno naprezajo za ustvarjanje družbene klime, ki bi vojno ponotranjila in jo sprejela vsaj kot nujno zlo, če že ne kot čislan izraz boja za ti. demokracijo, moški ponos in žensko emancipacijo. Vojni in vojaški propagandisti vlagajo v dehumaniziranje žrtev vojne, v gradnjo občutkov ogroženosti in sovraštva ter z brezbrižnostjo do žrtev gradijo podporo za genocid. Do obisti so investirani v vojno industrijo, njene interese in vrednote pa sistematično injicirajo v družbo ter jih predstavljajo kot univerzalne.
V našem delu sveta na robu Balkana še ne padajo bombe, ljudje ne umirajo zaradi topovskih granat ali ostrostrelcev, toda tudi tu deluje kar nekaj obratov vojnega stroja. Mnoga lokalna podjetja proizvajajo orožje oziroma sestavne dele zanj, ga prodajajo in preprodajajo ter usposabljajo tako strokovnjake kot topovsko hrano za vojno. Vojaška industrija in vojska sta postavljeni v središče sistematične javne kampanje, v okviru katere sta predstavljeni kot nekaj zaželenega in koristnega. Praktično ne mine teden, da se ne bi kakšen Marjan Šarec ali kak drug nižji nameščenec javno slinil ob obetih novih orožarskih poslov ali vojnih spopadov.
Naša odgovornost je, da ob teh procesih v našem lokalnem okolju ne ostanemo tiho, da jih skušamo razumeti in o njih javno govoriti. Vse to s ciljem, da prispevamo svoj košček v mozaik širših družbenih naporov za njihovo zaustavitev. To je namen tega besedila.
Vojne, vojna industrija so materialni izrazi ideologije vojne in so rezultat vzajemnega učinkovanja različnih procesov, ki potekajo v imenu abstraktnih kategorij kot so kapital, dobiček, nacionalni interes, trg, državna varnost in tako naprej. Ti procesi temeljijo na sistemih navidezne racionalnosti, kjer imajo glavno vlogo modeli, algoritmi, izračuni, ki so vsi po vrsti utemeljeni na povsem arbitrarno določenih spremenljivkah in kjer so sentimentalnosti kot je na primer skrb za sočloveška ali naravo praktično odveč. Toda ne glede na ves trud z avtomatizacijo, abstrakcijo in v zadnjem času tako popularno ‘umetno inteligenco’ je vojna proces, ki ga poganjajo in usmerjajo ljudje iz mesa in krvi, z imeni in priimki, z obrazi, z osebnimi biografijami, z družinami, prijatelji in sosedi. To velja tako za tiste, ki so najnižje na hierarhiji, kot za tiste z več odgovornostmi in tiste na samem vrhu. Ne glede na to, koliko se osebno trudijo pred sabo in drugimi abstrahirati od krvi, je ta na njihovih rokah. Ne glede na to, kako se sklicujejo na zakonitosti trga in potrebe države, je kri še vedno tam. Ne glede na to, katere ideološke floskule recitirajo, od njihovih rok teče rdeča reka.
Vse to velja tudi za slovensko orožarsko industrijo in ljudi, ki jo tvorijo. Med njimi najdemo kar nekaj zanimivih osebnosti, katerih osebne trajektorije, vrednote, na katere se sklicujejo in mesto, ki ga zasedajo v družbi, bistveno dodajajo k razumevanju tega, kaj naša družba zares je. V tem besedilu se osredotočamo na tri podjetne osebe iz našega okolja, ta seznam pa je možno dopolniti s številnimi drugimi imeni. Vsak od te ‘sanjske trojke’ je do svojega trenutnega mesta v hierarhiji vojne prišel po svoji poti, toda vseh se drži status nosilcev “zgodb o uspehu”. V kapitalizmu so s tem naslovom okronani tisti, ki jim uspe ustvariti velike količine premoženja in to ne glede na način ter ne glede na žrtve, naj so to okoljske, delavske ali v obliki izgubljenih življenj.
Tim Castagne – Arex
Začnimo z najbolj očitnim primerom: Tim Castagne je izvršni direktor podjetja Arex d.o.o., ki je največji proizvajalec orožja pri nas in ima sedež v Šentjerneju na Dolenjskem. Njegovi glavni produkti so strelivo, ki se uporablja pri usposabljanju za bojno delovanje, pištole in povezave za naboje. V letu 2021, torej tik pred začetkom ruske invazije na Ukrajino, je podjetje ustvarilo za 1,4 milijona evrov dobička, v letu 2022 je prodaja poskočila kar za 40 odstotkov. Podjetje ima dolgo zgodovino. Nastalo je iz stečaja družbe Iskra Pons, po klasični tranzicijski privatizaciji je bilo najprej dolgo v rokah lokalnega orožarskega bogatuna po imenu Ivan Kralj, nato pa leta 2017 končalo v lastništvu kapitalskega sklada RSBC s sedežem v Češki republiki. Novi lastnik je tudi nastavil Tima Castagna. Podjetje je ves čas uspešno pripeto na državni proračun, saj ima trden poslovni odnos z Ministrstvom za obrambo (MORS) in Ministrstvom za notranje zadeve (MNZ).
Tim Castagne je direktor Arexa od leta 2021, o njem pa je v lokalnih medijih praktično možno prebrati zgolj hvalospeve o poslovnih uspehih podjetja pod njegovim vodstvom. Svojo kariero je v 90. letih začel v cementarnah Lafarge in Karsdorfer. Vsaj prvo je globalno znano po izjemno uničevalnem produkcijskem modelu, ki sistematično ubija ljudi in naravo. Tim Castagne se je kmalu preusmeril v orožarsko industrijo. Pred prihodom na Dolenjsko je bil zaposlen v več nemških orožarskih obratih kot so Carl Zeiss Sports Optics, TRANSARMS in J.P. Sauer & Sohn, a za njegovi najpomembnejši referenci veljata globalno pomembna orožarska koncerna SIG Sauer in Heckler & Koch.
Tim Castagne je lojalen kader orožarske industrije. Ne le, da je po mnenju svojih šefov spreten prodajalec in manager, je tudi njen goreč javni zagovornik. Njegova posebnost je v tem, da orožarsko industrijo zagovarja kot izrazito etično dejavnost, svojo vlogo v njej pa takorekoč kot izraz humanosti. V svojih nastopih rad pove, da gre za “eno najbolj reguliranih industrij, katere namen sta zaščita ljudi in zagotavljanje njihove varnosti.” Naprej v istem intervjuju zagovarja stališče, da je izdelovanje pehotnih min neetično, saj lahko poškodujejo tudi tiste, ki v vojaški konfikt niso vpleteni, torej civilno prebivalstvo, hkrati pa se odkrito navdušuje nad proizvodnjo streliva večjega kalibra vse tja do topovskih granat. Kot da puške, ki jih proizvaja Arex d.o.o. in naboji, ki so vpeti v povezave, ki jih množično tržijo po Evropi, ne rešetajo teles. Navidezna etična drža se tako konča na točki orožja, ki ga proizvaja njegovo podjetje, tj. na točki njegove osebne koristi.
Na praznost zaklinjanja k etiki Tima Castagna napeljuje tudi delovanje podjetja Heckler & Koch, v katerem so ga zaposlili kot vodjo prodaje po tem, ko se je njegov predhodnik od leta 2010 v vlogi obtoženca znašel v sodnih postopkih. Nemško sodišče je v postopku zoper Heckler & Koch namreč sklenilo, da je to ilegalno preprodajalo orožje v Mehiko. Še več, puške tipa G36, ki so bile predmet te ilegalne trgovine, so bile septembra 2014 uporabljene med napadom na mehiške študente in študentke v kraju Iguala v zvezi državi Guerrero. V njem je bilo 6 študentov na mestu ubitih, 40 jih je bilo ranjenih, 43 pa jih je še vedno izginulih in so znani pod imenom Ayotzinapa 43. Leta 2019 je sodišče v Stuttgartu Castagnevega predhodnika in enega drugega nekdanjega delavca obsodilo na pogojno zaporno kazen. Trije drugi obtoženi, vključno z dvema nekdanjima generalnima direktorjema podjetja, so bili oproščeni, podjetju pa je nemško sodišče naložilo finačno kazen.
Tim Castagne pravi, da v Sloveniji podjetje “že po zakonu ne sme neposredno dobavljati orožja državam, ki so v vojni, zato tudi mi kot največje obrambno podjetje pri nas ne poslujemo z Ukrajino”, a se hkrati veselo pohvali z večanjem dobičkov na podlagi posrednih poslov s tistimi, ki orožje tjakaj vendarle pošiljajo. Ne gre zanemariti tudi informacije, da je Tim migriral iz nemškega Eckernförde po tem, ko je bil SIG Sauer prisiljen zapreti svojo tamkajšnjo proizvodjo zaradi zakonodajnih omejitev glede proizvodnje ti. športnega orožja. Tim je zagotovo na Balkanu bolj zadovoljen z ohlapnejšo zakonodajo in bolj odprtimi možnostmi trgovanja z orožjem preko obeh oceanov ter z bolj poslušnimi oziroma ustrežljivimi vladnimi kabineti. Slovenski vladi je tako Tim Castagne namenil pravi hvalospev: “So ljudje v okviru vlade, ki dejansko poznajo tekoče projekte, ki tesno sodelujejo z industrijo in ki vedo, kaj potrebujejo. In to je za nas veliko olajšanje. Tu se veliko bolje dela, ker imaš občutek, da so odziv podjetij in njihova pričakovanja upoštevani.”
Za zagovor orožarske industije Tim Castagne rad in povsem brez sramu poseže po sprevrženih vzporednicah. V enem izmed intervjujev je na vprašanje “kako odgovarja na očitke, da gre za industrijo, ki cinično izkorišča umiranje in trpljenje ljudi” odgovoril: “Veste, potem lahko tudi za zdravnike rečeva, da imajo dobiček od trpljenja in umiranja.”
Še eno klasično polje Castagnevega zagovarjanja industrije smrti z etičnimi argumenti je dobava orožja in druge opreme za policijo. Meni, da s tem podjetje policiji omogočala učinkovito zaščito državljanov. Ob tem seveda prikladno izpusti dejstvo, da je sama policija na svetovnem nivoju in v zgodovini odgovorna za ogromno število nasilnih smrti. Ti zločini se ne dogajajo samo ZDA, kjer policija letno umori več sto temnopoltih in drugih ljudi ali v Braziliji, kjer gredo številke policijskih umorov v tisoče. Tudi pri nas policija vsakodnevno preganja, nadleguje, muči in drugače terorizira ljudi, kar ne tako redko pripelje do njihove smrti, najpogosteje v reki Kolpi ali na cestah.
Že na podlagi javno dostopnih informacij je možno skleniti, da je Tim Castagne izkušen operativni agent vojaško-industrijskega kompleksa. Kot tak je bil na podlagi strateške navezave slovenske državne vojaške industrije na globalni orožarski kapital nameščen v Šentjernej. Tam ne razvija zgolj ‘svojega’ orožarskega podjetja, svojo pozicijo uporablja tudi za lobiranje za orožarsko industijo – tako lokalno kot nasploh – ter hkrati za uspešno prekupčevanje z orožjem vse tja do Brazilije.
Ivo Boscarol – Pipistrel
Glede na podobo, ki jo po zaslugi dolgotrajnega pozitivnega piara, v lokalni javnosti uživa druga velika osebnost lokalne orožarske industije, utegne to ime marsikoga presenetiti. A prav zato mu je potrebno nameniti še več pozornosti. Ivo Boscarol je leta 1989 ustanovil podjetje Pipistrel za projektiranje in proizvodnjo ultra-lahkih letal. Vse do prodaje leta 2022 je bil njegov lastnik, dolga leta pa je tudi njegov direktor. Danes ostaja njegov delni lastnik, podjetje pa ga je imenovalo za ‘častnega direktorja’ (Chairman Emeritus).
Ivo Boscarol je politično dobro povezana oseba, ki se predstavlja kot “eden najbogatejših Slovencev” in poosebljenje neoliberalne pravljice o lokalni verziji t.i. ameriškega sna. Toda medtem, ko se kaže kot primer lokalnega heroja, ki pod pretvezo stave na inovacije in tehnologijo ter skrbi za lokalno okolje in prihodnost človeštva ustvarja enormne količine kapitala, hkrati prispeva morda celo svetovno pomemben košček v sestavljanko vojaške industrije. Zadnje čase je ponovno opaziti okrepljeno medijsko kampanjo za ustvarjanje njegove pozitivne podobe, ki napoveduje tudi njegovo še večje vpletanje v uradno politiko.
Zgodba, ki jo skuša prodati Ivo Boscarol, je slovenska “zgodba o uspehu”, o “zavidanja vredni karieri” in o “simpatičnem možakarju z vizijo”. V njegovem primeru je ta uspeh v pretežnem delu zgrajen na sodelovanju z eno od najbolj brutalnih vojaških organizacijah na svetu – vojsko ZDA. “Delati za ameriško vojsko pomeni najvišji standard in če te oni sprejmejo, je produkt dober,” se je denimo Ivo Boscarol pohvalil v enemu od intervjujev.
Pipistrel v splošni javnosti velja za proizvajalca civilnih ultralahkih letal, njegova vpetost v orožarsko industrijo pa ni splošno znana. Čas je, da si glede tega nalijemo čistega vina. Poleti 2020 je tančico s Pipistrelovega orožarskih poslov začasno odpihnila nesreča “ultralahkega brezpilotnega letala”. Do nesreče je prišlo v bližini mesta Erbil v Iraku, natančneje v iraškem Kurdistanu na severu države. Ocenjena vrednost letala je bila 3.4 milijona evrov. Izgubljeno letalo je bilo po vsej verjetnosti v službi ameriške vojske, ki je bo besedah samega Iva Boscarola iz leta 2021 dolgoletna Pipistrelova stranka: “Če največji svetovni proizvajalec vojaških letal – ZDA ‒ naroča v Pipistrelu že sedem let letala za najzahtevnejše naloge in je zdaj obnovil naročilo, je to največje priznanje našemu ter hkrati slovenskemu znanju in kakovosti.”
Občasni samohvali, nesrečam in drugim razkritjem navkljub, Pipistrelove vojaške posle še vedno prekriva debela koprena, nedvomno tudi zato, ker je tako po godu njegovim političnim botrom in zaščitnikom. V javnem obtoku so zaenkrat zgolj drobci, ki pa prepričljivo kažejo na to, da podjetja nikakor ne gre podcenjevati. Pipistrel je leta 2020 sklenil posel za 63 milijonov dolarjev z United States’ Special Operations Command (US SOCOM). Gre za komandni center za specialne operacije na terenu, v katerem so zastopane različne veje ameriških oboroženih sil (Marine Corps, Air Force, Armed Forces itn). Sodeč po lastnih predstavitvenih materialih na spletu US SOCOM razvija partnerske odnose s številnimi podjetji, univerzami in raziskovalci. Svoje znanje, veščine, osebje in druge vire pa niso na razpolago zgolj oblastem ZDA, temveč tudi vladam ali drugim zainteresiranim akterjem po svetu. Seveda vedno v imenu “boja proti terorizmu” in skrbi za “ohranjanje lokalne varnosti”.
Na seznamu njegovih partnerjev so tudi podjetja v Izraelu, vse od časov administracije Barack Obame pa je US SOCOM usposabljal specialne enote ukrajinske vojske. Praktično ni vojnega ali kriznega območja, kjer US SOCOM ne bi imel vmes svojih prstov. Ameriška vojska se je pohvalila tudi, da je v invaziji na Irak 2003 najbomembnejšo vlogo imel prav US SOCOM. Med aktualnimi angažmaji velja izpostaviti tudi Gazo, kjer nudi podporo izraelski okupacijski vojski pri načrtovanju operacij za domnevno osvoboditev talcev in pri drugih aktivnosti v sklopu genocidne vojne proti Palestincem in Palestinkam.
Pipistrelova letala in brezpilotni letalniki se uporabljajo v omenjenih specialnih operacijah po svetu in to je prava srž te “zgodbe o uspehu” Boscarolovega Pipistrela. Za vojaško rabo Pipistrel trži brezpilotno letalo Surveyor, ki naj bi bilo že vključeno v različne enote več vojska po svetu, med drugim v vojski Indije, nekoliko presenetljivo pa je med kupci tudi Ministrstvo za obrambo Kitajske.
Ivo Boscarol je Pipistrel aprila 2022 prodal ameriškemu orožarskemu velikanu Textron, ki podjetje še naprej razvija v smer vojaške industrije. Novi generalni direktor podjetja je postal Gabe Massey, ki ima bogate orožarske izkušnje, saj je pred prihodom v Pipistrel denimo delal na programu helikopterja Bell 525 Relentless, ki bo imel tudi vojaško različico. S prodajo naj bi Boscarol zaslužil 220 milijonov evrov in obdržal 10% lastniški delež v podjetju. Pridobljeni kapital nalaga v nakup obsežnih zemljišč v Ljubljani – npr. zemljišča nekdanjega Koloseja in skladišč Žita na področju BTC – ter v orožarsko industrijo. Skupaj s hčerko je tako pred kratkim vstopil v zagonsko podjetje Timtec Defence, ki ga vodi njegov lokalni orožarski partner, o katerem več v nadaljevanju.
Ivo Boscarol intenzivno vlaga v gradnjo pozitivne podobe v javnost, lokalnega heroja, s slogani o inovacijah, tehnologiji ter skrbi za lokalno okolje in prihodnosti človeštva. Vsaka njegova investicija v lokalno okolje in dobrodelne namene je dobro oglaševana. Omislil si je tudi častni doktorat Univerze v Novi Gorici. Njegova zgodba o uspehu je tako dobro sprejeta tudi zato ker se naslanja na lokalno visoko cenjeno vrednoto trdega dela. Ne samo, da se predstavlja kot oseba, ki se je do uspeha dokopal sam, k temu dodaja podobo razsvetljenega “revolucionarja” iz prihodnosti, ki nam kaže pot razuma in človeške drznosti. Kult osebnosti Ivo Boscarol uspešno gradi s pomočjo lokalnih in nacionalnih medijev, ki mu redno namenjajo prostor, pri tem pa se le redko ukvarjajo z njegovimi orožarskimi posli. Ivo Boscarol tako – sodeč po ustrežljivih medijih – načrtno podpira lokalne skupnosti, skrbi za mlade družine z idejo investicij v gradnjo novih “pametnih sosesk”, ukvarja se z prihodnostjo prehranjevanja in ekološkimi izzivi sveta, donira milijone evrov gasilcem, obenem pa pravi, da “živi skromno”. Kot pravi sam, si “želi nekoč poleteti v višave, vse tja do zvezd…”
Za domnevno zgodbo o uspehu malega nedolžnega proizvajalca lahkih letal iz Vipavske doline, se skriva eden od najbolj odvratnih sektorjev kapitalizma – vojna. Verjetno je tudi to razlog, da se Iva Boscarola že dolgo tako sistematično povzdiguje v glasnika pomembnega dela lokalne politične in kapitalske elite. Zelo verjetno ga bomo še naprej srečevali v različnih orožarskih in političnih zgodbah.
Marko Peljhan – C-Astral
Za konec se posvetimo za marsikoga verjetno najbolj nepričakovanemu obraz v tej trojki. Marko Peljhan je ustanovitelj in vsaj do nedavnega tudi eden od direktorjev podjetja C-Astral, ki proizvaja brezpilotne letalnike, obilno sodeluje tako s Slovensko vojsko – ta denimo uporablja njegove sisteme Belin – kot z zvezo NATO. Na uradni strani slovenske vlade je moč zabeležiti informacijo, da je “C-Astral je vodilno svetovno podjetje na področju manjših brezpilotnih letalnikov. Njihovi letalniki letijo v več kot 70 državah.” Za Marka Peljhana ima med slednjimi posebno mesto Ukrajina, saj v njej že dolgo poteka vojna, v kateri neposredno sodeluje in se nad njo navdušuje: “(…) izbruh vojne [v Ukrajini] je na našo dejavnost učinkoval kot vzpodbujevalnik. Interes je izjemen, saj so odločevalci spoznali, da je treba v sisteme, ki jih izdelujemo mi, vlagati. Ukrajinska vojna se kaže kot visokotehnološki konflikt, ki sproža cel kup pozitivnih sinergijskih učinkov za našo panogo.” Podjetje C-Astral ima sedež v Ajdovščini, manj kot kilometer stran od sedeža Pipistrela.
Marko Peljhan je v javnost sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja stopil kot umetnik in to kot eden vidnejših oziroma uspešnejših umetnikov ti. zlatega obdobja slovenske tranzicije od sredine devetdesetih do globalne finančne krize ob koncu prvega desetletja 21. stoletja. Leta 1997 je sodeloval na Documenti X v Kasslu, nato pa je gostoval tudi na številnih drugih bienalih, festivalih in ostalih dogodkih sodobne umetnosti po celem svetu. Omenimo samo Beneški bienale (2003 in 2019), Ars Electronica v Linzu (leta 2001 je bil tudi nagrajen), Gwangju (2002). Tudi v širši javnosti je odmeval njegov projekt Makrolab, ki ga je med drugim izdatno sponzoriral Mobitel, tedaj praktični monopolist trga mobilne telefonije v državnem lastništvu. Izjemno dejaven je bil tudi na institucionalnem področju, saj je bil sredi devetdesetih med ustanovitelji Ljudmile in Zavoda Projekt Atol, v okviru katerega še danes deluje založba elektronska glasbe RX:TX in poteka organizacija pri marsikomu dobro zapisanega PIFcampa. Bil je tudi med pobudniki predhodnice slovenske vesoljske agencije Centra odličnosti vesolje, znanost in tehnologije in začel leta 1998 aktivno delovati v vesoljskih in aeronavtičnih raziskavah. Marko Peljhan je tudi redni profesor na University of California Santa Barbara. Institucionalnih angažmajev in titul pa je še malo morje, vse skupaj pa priča o tem, da gre za osebo, ki je že več desetletij izjemno dobro omrežena in umeščena znotraj sistemov umetnosti, znanosti in raziskovanja.
Toda vse to je sedaj precej obrobno v primerjavi s tem, s čimer se danes ukvarja ta isti Marko Peljhan iz Šempetra pri Novi Gorici. Njegovo podjetje C-Astral namreč danes razvija in proizvaja vojaške drone ter jih med drugim ob posredništvu slovenskega ministrstva za obrambo prodaja ukrajinski vojski za uporabo v tamkajšnji vojni. Podjetje C-Astral je Marko Peljhan ustanovil ob koncu leta 2007, pri začetkih pa so aktivno podporno vlogo igrala zgoraj omenjeni Ivo Boscarol, Univerza v Novi Gorici in Ministrstvo za obrambo. Sodeč po aktivnem medijskem pojavljanju v specializiranem tistku, je Marko Peljhan v vlogi vodilnega uslužbenca in hkrati enega od velikih lastnikov trenutno v procesu iskanja t.i. strateškega investitorja, ki bi podjetje vzel pod svoje okrilje, občutno povečal njegove proizvodne aktivnosti in ga trdno zasidral v vojaško-industrijski kompleks zveze NATO. Slednje potrjuje tudi dejstvo, da C-Astral s svojimi izdelki že nekaj časa redno sodeluje v NATO vojaških vajah, denimo na Adriatic Strike. Poleg lokalne vojske in njenih povezav pa dron Bramor, za katerega na njihovi spletni strani piše, da je ‘battlefield proven’ [se je izkazal na bojišču], uporablja vsaj še vojska v Kamerunu in Bangladešu. Po besedah Peljhana je po zagonskem obdobju sedaj očitno nastopil čas za korak naprej: Oziroma rečeno z njegovimi besedami: “Ni dvoma, da naše podjetje danes potrebuje strateškega, kapitalskega partnerja. Smo še vedno specializirani v smislu prilagajanja potrebam in zahtevam naših naročnikov, zato je obseg proizvodnje relativno omejen. Serijska proizvodnja je zelo drag projekt, ki ga ne moremo izpeljati sami od sebe z organsko rastjo.” Hkrati nastopa kot promotor in po vsej verjetnosti v odnosu do različnih nosilcev javnih pooblastil države Slovenije kot lobist ne samo za svoje orožarsko podjetje, temveč za vojaško industrijo kot celoto.
Marko Peljhan je od nedavno tudi direktor podjetja Timtec Defense, ki razvija elektronska orožja za boj proti brezpilotnim letalnikom. Leta 2022 je zabeležilo trikrat več prihodkov kot leto prej. Tretjinski delež ima Ivo Boscarol, tretjinski njegova hčerka, ostalo pa podjetje Infinium, ki je samo v lasti podjetja Dakte. Že bežno kopanje po registru podjetij pokaže zanimivo plastenje lastništva, ki si zasluži resno pozornost raziskovalnih oči in je sicer značilno za dejavnosti, ki naj ostanejo čimbolj skrite pred očmi javnosti. V Timtecu, o katerem bomo verjetno v bližnji prihodnosti še veliko slišali, imajo namen med drugim zasnovati sistem zračnih nadzornih kamer. Pri tem projektu sodelujejo z Ministrstvom za obrambo. Kot je povedal njegov zastopnik je “tržni potencial zagotovljen” – to je pa tudi bistvo njegovega orožarskega početja.
Za tiste, ki so do sedaj Marka Peljhana poznali kot razstavljalca v Kapelici, dobitnika nagrade na Ars Electronica, založnika elektronske glasbe je morda njegova orožarska kariera presenečenje. Toda pogled na njegovo delo pokaže, da verjetno za kaj takega ni pravih razlogov. Dejansko je celotna njegova umetniška kariera povezana z vojaško tehnologijo. Če vzamemo na primer intervju v Časopisu za kritiko znanosti iz leta 1997, do katerega je nedvomno prišlo zaradi neke pomote, je Marko Peljhan že tam za svoj tedanji projekt jasno zapisal (intervju je potekal preko elektronske pošte): “Vojaška tehnologija v UCOG-144 [pa] je integralni del projekta in tukaj jaz nimam nobenih zadržkov.” Pri tem projektu je šlo za uporabo satelitske navigacije za potrebe kartiranja in orientiranja v prostoru v realnem času. Jedro projekta je bil na vojaški tehnologiji temelječ sistem digitalne komunikacije za potrebe na daljavo nadzorovanega in vodenega premikanja v prostoru v realnem času. Od tega “umetniškega” projekta, ki si je nadel tedaj modna oblačila Situacionistične Internacionale, do drona Bramor, ki ga vojska Ukrajine uporablja v vojni, vodi premočrtna linija. Del nje so tudi drugi projekti, ki so sledili (Makrolab in S-77CCR). Četudi so morda preoblečeni v orodja upora, denimo S-77CCR – Tactical urban counter-surveillance systems for ground controlled UAV’s (Unmanned Aerial Vehicles) and airborne drones to monitor public space, se resnica teh projektov bolj kot v katalogih razstav skriva v trenutni službi umetnika.
Marko Peljhan je še leta 2019 sodeloval kot predstavnik Slovenije na 58. Beneškem bienalu in to s projektom, ki je neposredno vezan na vojno, o katerem so na MMC RTV SLO zapisali: “Projekt Here We Go Again…System 317 je zadnji iz Peljhanovega 20-letnega ciklusa del Resolucija, v katerem umetnik podaja konkretne fizične in praktično izvedljive rešitve za določene težave v družbi. Kot so zapisali v Moderni galeriji, ki je skupaj z zavodom Projekt Atol v vlogi producenta, projekt temelji na ideji, da bi vojaško tehnologijo in sisteme uporabili tako, da bi razvil taktično sredstvo za svoja prizadevanja.”
Zdi se, da pri Marku Peljhanu ni prišlo do kakšnega preloma, odmika oziroma novega začetka. Nasprotno, vse kaže, da celotno njegovo trajektorijo zaznamuje konsistentno prizadevanje za raziskovanje in razvoj vojaške tehnologije. V času, ko je delal na umetniški karieri, mu tega ni bilo težko preoblačiti v plašč kritične analize sistemov, že dolgo tega pa je le-tega v glavnem odložil in se odločil za neposredno sodelovanje v vojni, promocijo vojne ter za s tem povezane zaslužke in ugodnosti. Kar je razvijal znotraj sistema umetnosti, je najkasneje od leta 2007 dalje počel znotraj sistema vojne. Povsem možno pa je, da je bila navezanost na slednjega prisotna že precej dlje, morda celo od samih začetkov. O tem lahko seveda samo posredno sklepamo, je pa zanimivo opaziti institucionalno povezavo z najmočnejšimi centri slovenske umetnosti, ki je vztrajala tudi v času, ko je že globoko odkrito zakorakal na teren neposredno uporabne vojaške tehnologije, vojaških organizacij in vojne. Ko je bil leta 2019 tako slovenski predstavnik na Beneškem bienalu, je njegov projekt ko-producirala Moderna Galerija, kjer je avgusta 2019 tudi gostoval s predavanjem o tem istem projektu. Zelo zanimiv prostor za človeka, ki je profesionalno z vsemi štirimi vpet v orožarsko industrijo in je zvesti partner tako največjega vojaškega zavezništva na svetu kot njegove lokalne izpostave v obliki Slovenske vojske.
Za prihodnost Marko Peljhan stavi na jedrsko vojno, saj je C-Astral del konzorcija, ki načrtuje brezpilotni sistem z zmožnostjo zbiranja vzorcev na območju, kontaminiranem z radioaktivnim sevanjem .
Zgodba o uspehu – koga ali česa?
Bežen vpogled v tri osebnosti, ki stojijo za največjimi oziroma ta hip najbolj prodornimi orožarskimi podjetji pri nas, pokaže tri navdušence, ki so z lastnim delom in iznajdljivostjo gradili lokalne orožarske imperije, spotoma pa veliko zaslužili. Malo bolj podroben pogled pove še to, da so vse to dosegli z izdatno podporo slovenske države in navezavo na globalni orožarski kapital. Zaradi tega jih je bolj kot pionirje oziroma inovatorje bolj smiselno jemati kot obraze sistema vojne, kot male podizvajalce vojaško-industrijskega kompleksa, ki vestno izvajajo specifične naloge znotraj mednarodne delitve dela v okviru tistega dela sveta, ki je vojaško vezan na ZDA.
Takšne osebnosti pa v trenutnem družbenem kontekstu nimajo zgolj upravljalske funkcije, temveč vse bolj tudi ideološko. To so namreč vodilni glasovi, s katerimi govori aparat vojne. Slednji nadvse rad za svoje uničevalne namene rekrutira zelo različne profile ljudi, poleg domnevno uspešnih managerjev so še posebej zaželjeni recimo vrhunski športniki. Izbira glasnikov vojne, njenih interesov in vrednot ni naključna, temveč je povezana z modelom družbe, ki nam ga vsiljuje vladajoča elita.
V neoliberalnem svetu je indvidualizem predstavljen kot najvišja vrednota. Za floskulami o samostojnosti in svobode posameznika se skrivajo brutalna tekmovalnost, intenzivna samopromocija in podobe osebnega uspeha. Uspešen posameznik, kot nam ga predstavlja ustaljen diskurz mainstream medijev, političnega establishmenta in državnih institucij, je inovativen, iznajdljiv, prilagodljiv, predvsem pa uspešen podjetnik. Ekonomska in politična stvarnost kapitalističnega sistema tovrsten status omogoča zgolj izbrani peščici, medtem ko veliko večino ljudi čaka izkoriščanje in životarjenje. Ni čudno, da oblastne strukture vztrajno ponavljajo mit o neskončnih priložnostih, ki da jih “lahko vsi izkoristimo”, če smo le dovolj “marljivi”. Da utrdijo to halucinacijo, dežurni ideologi vedno najdejo “uspešne posameznike”, ki so s svojo lastno “požrtovalnostjo” zgradili zgodbo o uspehu, ki ga seveda vedno meri z vatli tržne ekonomije, natančneje v premoženju oziroma kapitalu. Merilo za uspeh v današnji družbi namreč ni odkritje zdravila za hudo bolezen ali rešitve za resne težave človeštva, denimo v obliki kakšnega energetsko in ekološko zanimivega postopka čiščenja s kemikalijami onesnažene vode, ohranitve rodovitne zemlje ali ukinitve revščine. Uspeh definirajo številke na privatnem bančnem računu.
Ena od najbolj učinkovitih poti za dosego tako definiranega uspeha vodi skozi industrijo vojne. V nasprotju s floskulami o individualnem geniju nadobudnih prodjetnikov orožarska industrija lahko temelji zgolj na aktivni vlogi države, ki preko prelivanja davkoplačevalskega denarja v “obrambo in varnost” zagotavlja stalen dotok neizmernih finančnih sredstev za oboroževanje in vojno. Šele v tovrstnih pogojih sistematične preusmeritve družbenih virov v oboroževalno industrijo, ki izdatno poteka tudi v Sloveniji, lahko vzniknejo “uspešni poslovneži”, ki pod meglo domnevne inovativnosti prelivajo denar v razvoj orožja za uničevanje življenja ter spremembo celotnih področij v puščave ruševin in onesnaženja. Današnji Arex je tako naslednik državnega orodjarskega podjetja, Pipistrel že več vladnih mandatov vzdržuje posebno partnerstvo z MORS, C-Astral je že od samega začetka tudi projekt MORS-a, vsa tri podjetja pa pri svojih razvojnih dejavnostih in poslih v veliki meri računajo na sredstva iz državnih proračunov, seveda ne samo na slovenskega.
Kar znotraj univerzalne etike predstavlja najhujši zločini, v svetu vojne in orožarskih poslov predstavlja najboljšo referenco: orožje, ki je svojo smrtonosnost dokazalo v vojni – battlefield proven. Dober produkt sovražnika uniči za sprejemljivo ceno, hitro in množično oziroma omogoči drugemu produktu, da to lahko naredi. Če uporabnik sovražnika definira kot civilno prebivalstvo, tiste, ki vojni nasprotujejo ali za življenje nujno potrebno infrastrukturo, je pač to sestavni del tega posla. To zelo dobro vedo vsi uspešni podjetniki v tem sektorju, tudi Tim Castagne, Ivo Boscarol in Marko Peljhan.
Ravno zato, ker je ta osnovna resnica orožarskih zgodb o uspehu tako v oči bijoča, se orožarski uspešneži v zagovarjanju tistega, česar ni mogoče zagovarjati, zatekajo h kombinaciji različnih propagandnih tehnik. Svojo poslovno uspešnost brezsramno slavijo in jo hkrati zavijajo v različne družbeno sprejemljivejše celofane. Pri zagovoru svojega dela vzbujajo strah in občutke ogroženosti ter hkrati sebe in svoje orožarske partnerje predstavljajo kot rešitelje, ki so edini poklicani in pristojni za ukvarjanje z vprašanji varnosti. Na drugi strani pa skozi navidezno dobrodelnost, umetnost ali zaklinjanje na etiko, inovativnost, ekologijo, družbene odgovornost, obrambo skupnosti, gradijo sprejemljivo podobo orožarske industrije v lokalnih skupnostih, kamor so umestili svoje obrate. Kot prinašalci delovnih mest in domnevnega razvoja se vzpostavijo kot nepogrešljivi partnerji pri oblikovanju družbe prihodnosti.
Za vsakim Timom Castagnem leži ogromen kapital, ki nenehno določa vrednost oziroma nevrednost življenj milijonov. Za vsakim Ivom Boscarolom stoji kar nekaj dobro plačanih uslužbencev brez vesti, ki jih usmerjajo lastni finančni interesi. Za vsakim Markom Peljhanom slonijo države, ki varno skrite za zaveso tišine neskončna sredstva iz javnih virov vlagajo v mašinerijo smrti. Vse to pa temelji na vsakdanjem izkoriščanju delavcev in delavk, med katerimi bi verjetno marsikdo rade volje svojo plačo zaslužil drugače kot z udinjanjem sistemu vojne. A žal se marsikomu zdi, da ta alternativa zanj ali zanjo ne obstaja, saj orožarska industrija agresivno vlaga v to, da se kaže kot ustvarjalec delovnih mest, dober zaposlovalec in za lokalno skupnost koristno podjetje.
Produkti treh omenjenih herojev lokalnih zgodb o uspehu prilivajo olje na ogenj vojne in bolj kot se ta razplamteva, večji so njihovi dobički, bolj so poslovno uspešni, bolj so lahko dobrodelni ter družbeno odgovorni in bolj so od njih navidez odvisne lokalne skupnosti. Na nas je, da te ljudi in njihovo delovanje razkrinkamo, jim damo vidnost, jih obsodimo kot nesprejemljiva in ukrepamo na vse možne načine, da njihovi zgodbi o uspehu naredimo konec.
VOJNA NI ZGODBA O USPEHU!
VOJNA SE ZAČNE TU!
USTAVIMO VOJNE DOBIČKARJE!
Pobuda proti militarizmu
junij 2024
