slovensko | english
Spodaj objavljamo prevod izjave, ki so jo še pred napadom ZDA na Venezuelo podpisale članske organizacije Latinskoameriške anarhistične koordinacije – Coordinación Anarquista LatinoAmerica (CALA) in sestrska organizacija iz ZDA. Izjava je prevedena iz strani BR/RN, kjer najdete tudi španski prevod.
Latinskoameriška anarhistična koordinacija in sestrske organizacije obsojamo grožnje z neposrednim posredovanjem v Venezueli s strani ameriške vlade, ki jo vodi Trumpova administracija.
Ti poskusi in grožnje z intervencijo niso izolirani incidenti, niti niso trenutni odziv na domnevne probleme „varnosti“, „trgovine z drogami“ ali „terorizma“. Nasprotno, so del dolge zgodovine imperialističnega vmešavanja v Latinski Ameriki in na Karibih, katerega posledice so sistematično prizadele zatirane narode in razrede v tej regiji.
Zgodba je dobro znana: vsakič, ko so ZDA uporabile te pretveze, je bil rezultat socialna devastacija, izguba suverenosti in nasilje. Panama leta 1989, Irak leta 2003 in številne intervencije v naši regiji kažejo, da ne gre za „branjenje demokracije“, ampak za politični, vojaški in gospodarski nadzor. V primeru Venezuele se te grožnje dodajajo več kot desetletju gospodarske blokade, ki je močno prizadela vsakdanje življenje ljudi, poglobila pomanjkanje, negotovost in poslabšala materialne življenjske pogoje.
V zvezi s tem je pomembno poudariti, da imperialistična agresija ne kaznuje vladajočih elit, ampak neposredno prizadene ljudske sloje. Blokade, sankcije, vojaško ustrahovanje in finančno dušenje niso „kirurška“ orodja: so mehanizmi gospodarske vojne, ki skušajo zlomiti odpor celotnega ljudstva, ga disciplinirati in prisiliti, da sprejme podrejeni red.
Nedavni in izrazit primer te logike je piratstvo in očitna kraja venezuelskega tankerja s strani oboroženega vojaškega osebja ZDA, ki je bil zadržan in zasežen pod zaščito enostranskih sankcij. Poleg pravnih podrobnosti, s katerimi Washington poskuša upravičiti te ukrepe, je očitno, da gre za sodobno piratstvo: uporabo vojaške, sodne in finančne moči za prisvojitev virov. To ni le napad na venezuelsko državo, ampak tudi neposredna agresija proti ljudem, saj vsaka zasežena pošiljka, vsako zadržano premoženje in vsaka zaplenjena lastnina poslabšuje življenjske pogoje, ki jih nalaga blokada.
Še več, njihovo neupoštevanje življenj ljudi je razvidno iz absolutne lahkote, s katero so izstrelili eksploziv na ribiške ladje ob venezuelski obali, s čimer so tem ljudem vzeli ne le sredstva za preživetje, ampak tudi njihova življenja in njihovo pravico, da se branijo pred nedokazanimi obtožbami. Pokol so prenašali po televiziji in ga slavili tisti na vrhu.
Takšna dejanja jasno razkrivajo, kaj danes pomeni „mednarodni red“, ki ga zagovarjajo ZDA: sistem, v katerem si velike sile prisvajajo pravico, da odločajo, kdo lahko trguje, kdo lahko proizvaja in kdo si zasluži kazen.
Takšna dejanja jasno razkrivajo, kaj danes pomeni „mednarodni red“, ki ga zagovarjajo ZDA: sistem, v katerem si velike sile prisvajajo pravico, da odločajo, kdo lahko trguje, kdo lahko proizvaja in kdo si zasluži kazen. Mednarodno pravo je selektivno, prožno za zaveznike in brutalno strogo za tiste, ki se mu ne podrejajo. V tem kontekstu so zaseg ladij, zamrznitev premoženja in gospodarske sankcije orožje vojne, čeprav se predstavljajo kot upravni ukrepi.
Nedavna podelitev Nobelove nagrade za mir Maríi Corini Machado sledi isti logiki cinizma in dvojnih standardov. Tovrstne nagrade ne izražajo univerzalnih vrednot, temveč geopolitična usklajevanja. To priznanje nikakor ne predstavlja resnične zaščite pravic venezuelskega ljudstva, temveč deluje kot politično dejanje imperialnih sil do voditeljice, ki je odkrito podprla sankcije, gospodarske blokade in grožnje z intervencijo. Venezuelsko desničarstvo, ki je daleč od tega, da bi ponudilo izhod za delavski razred, se tako predstavlja kot nujen partner v strategiji, ki poglablja socialno trpljenje in odvisnost.
Izrecna ponovna pojava Monroeove doktrine v nedavnih dokumentih in izjavah ameriške vlade le potrjuje ta način delovanja. Stari slogan „Amerika za Američane“ – to je za interese Washingtona – se ponovno uveljavlja brez olepšav, s čimer se ponovno vzpostavlja ideja o Latinski Ameriki kot naravnem območju dominacije. To ogroža ne le Venezuelo, ampak vse narode celine, saj legitimira intervencije, gospodarski pritisk, državne prevrate in prisilno usklajevanje vlad, ki se oddaljujejo od imperialnih interesov. Najboljši primer tega je bila v zadnjih mesecih brezprecedensna intervencija Trumpove administracije v Argentini, zlasti v domačo gospodarsko politiko, devizni trg in celo volilni proces, kar je nenadoma okrepilo Mileijevo vlado.
V sedanjem kontekstu ZDA niso več nesporna sila, vendar ostajajo osrednji igralec v svetovnem redu, ki temelji na nasilju, plenjenju in vsiljevanju. Njena vse večja agresivnost odraža tudi lastne notranje krize in potrebo po ponovni potrditvi nadzora nad strateškimi ozemlji, bogatimi z nafto, minerali, vodo in biotsko raznovrstnostjo. Latinska Amerika se znova kaže kot plen in stražar imperialnega projekta, ki ostaja zelo nevaren.
Zagovarjanje samoodločbe ljudi ne pomeni idealiziranja vlad ali zanikanja notranjih protislovij, ampak zavračanje tuje intervencije in potrjevanje pravice vsakega nadvladanega, izkoriščanega in zatiranega razreda, da se bori za izboljšanje svoje usode brez groženj, blokad ali okupacij.
Zagovarjanje samoodločbe ljudi – nadvladanih, izkoriščanih in zatiranih razredov v tako imenovanih „nacionalnih“ kontekstih – ne pomeni idealiziranja vlad ali zanikanja notranjih protislovij, ki so neločljivo povezana z venezuelskim procesom, do katerega smo kritični, ampak zavračanje tuje intervencije in potrjevanje pravice vsakega nadvladanega, izkoriščanega in zatiranega razreda, da se bori za izboljšanje svoje usode brez groženj, blokad ali okupacij. V tem smislu potrjujemo, da organizacija v tej situaciji ne more priti od zgoraj ali biti prenesena na državne strukture, ampak se lahko gradi le od spodaj, prek ljudske organizacije in neposredne udeležbe tistih, ki vzdržujejo vsakdanje življenje v pogojih obleganja.
Primer izropane ladje, tako kot gospodarska blokada kot celota, kaže, da imperializem ne želi »popravljati« vlad, ampak raje podrediti celotne narode z lakoto, izolacijo in kolektivnim kaznovanjem.
V Venezueli, tako kot v preostali Latinski Ameriki, tudi ob težavah, ki jih povzročajo birokratizacija, omejitve in napetosti z državo, ki slabijo osnovno organizacijo; komune, teritorialni prostori in oblike ljudskega organiziranja vzdržujejo vsakodnevni materialni in družbeni odpor ob blokadi, pomanjkanju in imperialistični agresiji.
Naš boj gre onkraj meja, ki jih postavljajo države, in nas združuje z vsemi zatiranimi razredi. Imperialistična vlada Severa je zavzela ksenofobno, rasistično in preganjalno stališče do migrantskih skupnosti na svojem ozemlju. Napad na Venezuelo ideološko temelji na rasizmu, ki je neločljivo povezan z ameriško državo – tako kot z drugimi državami – in se širi notranje in zunanje v korist vladajočih razredov te države.
Ob tej ofenzivi kot anarhisti obsojamo ameriško vlado in trdimo, da rešitev ne bo prišla od močnejših držav ali sporov med velesilami, niti od tako imenovanih mednarodnih organizacij, ki so jih ustvarile države in so namenjene državam, ampak od izgradnje močnega ljudstva, organiziranega od spodaj, s politično neodvisnostjo in resnično sposobnostjo, da se upre oblasti.
Zgodovina Latinske Amerike nas uči, da je vsak napredek imperializma naletel na odpor, celo v neugodnih razmerah. To ohranja dostojanstvo in sposobnost kolektivnega odziva. To je materialna podlaga ljudske moči od spodaj.
Zgodovina Latinske Amerike nas uči, da je vsak napredek imperializma naletel na odpor, celo v neugodnih razmerah. To ohranja dostojanstvo in sposobnost kolektivnega odziva. To je materialna podlaga ljudske moči od spodaj.
V oblicu imperializma nevtralnost ni mogoča. Ali ste na strani dominacije, plenjenja in vojne, ali pa ste na strani zatiranih.
Naša zaveza je dolgoročna in jasna: okrepiti ljudsko organizacijo, poglobiti odpor in od spodaj graditi emancipacijski horizont za zatirane razrede sveta.
Imperializem ne bo zmagal!
Naj živijo tisti, ki se borijo!
Coordinación Anarquista Latinoamerica (CALA)
- Federación Anarquista Uruguaya (FAU) – Uruguay
- Federación Anarquista Santiago (FAS) – Chile
- Coordenação Anarquista Brasileira (CAB) – Brazil
- Federación Anarquista Rosario (FAR) – Argentina
- Organización Anarquista Resistencia (OAR) – Argentina
- Organización Anarquista Tucumán (OAT) – Argentina
- Organización Anarquista Cordoba (OAC) – Argentina
- Organización Anarquista Santa Cruz (OASC) – Argentina
- La Tordo Negro – Organización Anarquista Enterriana – Argentina
- Organización Anarquista Impulso – Argentina
Sibling Organizations:
- Black Rose Anarchist Federation / Federación Anarquista Rosa Negra (BRRN) – USA
International Statement: We Denounce the Imperial Offensive on Venezuela
This statement was prepared and signed by member organizations of the Latin American Anarchist Coordination – Coordinación Anarquista LatinoAmerica (CALA). Black Rose/Rosa Negra (BRRN) was invited to sign the statement as a sibling organization.
The Latin American Anarchist Coordination and sibling organizations condemn the threats of direct intervention in Venezuela by the US government, driven by the Trump administration.
These attempts and threats of intervention are not isolated incidents, nor are they a temporary response to alleged problems of “security,” “drug trafficking,” or “terrorism.” On the contrary, they are part of a long history of imperial interference in Latin America and the Caribbean, the effects of which have systematically fallen on the oppressed peoples and classes of the region.
The story is well known: every time the United States has invoked these pretexts, the result has been social devastation, loss of sovereignty, and violence. Panama in 1989, Iraq in 2003, and multiple interventions in our region show that this is not about “defending democracy,” but rather about political, military, and economic control. In the case of Venezuela, these threats come on top of more than a decade of economic blockade that has hit the daily lives of the people hard, deepening shortages, precariousness, and the deterioration of material conditions of existence.
In this respect, it is essential to emphasize that imperialist aggression does not punish ruling elites, but instead falls directly on the popular sectors. Blockades, sanctions, military intimidation, and financial suffocation are not “surgical” tools: they are mechanisms of economic warfare that seek to break the resistance of an entire people, discipline them, and force them to accept a subordinating order.
A recent and striking example of this logic is the act of piracy and blatant theft of a Venezuelan oil tanker by armed US military personnel, which was detained and appropriated under the protection of unilateral sanctions. Beyond the legal technicalities with which Washington attempts to justify these actions, what is evident is an exercise in modern piracy: the use of military, judicial, and financial power to appropriate resources. This is not only an attack on the Venezuelan state, but also a direct aggression against the people, because every shipment seized, every asset retained, and every property confiscated deepens the living conditions imposed by the blockade.
What’s more, their disregard for the lives of the people is evident in the absolute ease with which they launched explosives at fishing boats off the Venezuelan coast, taking away not only those people’s livelihoods, but also their lives and their right to defend themselves against unproven accusations. The massacre was televised and celebrated by those at the top.
These types of actions clearly reveal what the “international order” defended by the United States means today: a system in which major powers arrogate to themselves the right to decide who can trade, who can produce, and who deserves to be punished. International law is selective, flexible for allies, and brutally rigid for those who do not submit. In this context, the seizure of ships, the freezing of assets, and economic sanctions function as weapons of war, even though they are presented as administrative measures.
The recent awarding of the Nobel Peace Prize to María Corina Machado follows the same logic of cynicism and double standards. These types of awards do not express universal values, but rather geopolitical alignments. Far from representing a genuine defense of the rights of the Venezuelan people, this recognition operates as a political gesture by imperial powers toward a leader who has openly endorsed sanctions, economic blockades, and threats of intervention. The Venezuelan right wing, far from offering a way out for the working classes, thus presents itself as a necessary partner in a strategy that deepens social suffering and dependence.
The explicit reappearance of the Monroe Doctrine in recent US government documents and statements only confirms this course of action. The old slogan “America for Americans” — that is, for Washington’s interests — is once again being asserted without euphemisms, reinstating the idea of Latin America as a natural zone of domination. This threatens not only Venezuela, but all the peoples of the continent, by legitimizing interventions, economic pressure, coups d’état, and the forced alignment of governments that stray from imperial interests. A prime example of this has been the Trump administration’s unprecedented intervention in Argentina in recent months, specifically in domestic economic policy, the foreign exchange market, and even the electoral process, giving a sudden boost to Milei’s government.
In the current context, the United States is no longer an unchallenged power, but it remains a central player in a world order based on violence, plunder, and imposition. Its growing aggressiveness also reflects its own internal crises and its need to reaffirm its control over strategic territories rich in oil, minerals, water, and biodiversity. Latin America, once again, appears as the spoils and rear guard of an imperial project that remains deeply dangerous.
Defending people’s self-determination—dominated, exploited, and oppressed classes within so-called “national” contexts—does not imply idealizing governments or denying internal contradictions inherent in the Venezuelan process, of which we are critical, but rather rejecting foreign intervention outright and affirming the right of every dominated, exploited, and oppressed class to fight for the improvement of their destiny without threats, blockades, or occupations. In this sense, we affirm that organization in the face of this situation cannot come from above or be delegated to state structures, but can only be built from below, through popular organization and the direct participation of those who sustain daily life under conditions of siege.
The case of the looted ship, like the economic blockade as a whole, shows that imperialism does not seek to “correct” governments, but rather to subjugate entire peoples through hunger, isolation, and collective punishment.
In Venezuela, as in the rest of Latin America, even amid the difficulties caused by bureaucratization, limitations, and tensions with the state that tend to weaken grassroots organization; communes, territorial spaces, and forms of popular organization sustain daily material and social resistance in the face of the blockade, shortages, and imperialist aggression.
Our struggle goes beyond the borders imposed by states and unites us with all oppressed classes. The imperialist government of the North has taken a xenophobic, racist, and persecutory stance toward migrant communities within its territory. The attack on Venezuela is ideologically based on the racism that is inherent in the US state—as in other states—and that radiates internally and externally in favor of the dominant classes of that country.
In the face of this offensive, as anarchists we denounce the US government and maintain that the solution will not come from stronger states or disputes between powers, nor from the so-called international organizations created by and for states, but from the construction of a strong people, organized from below, with political independence and a real capacity to contest power.
The history of Latin America shows that every advance of imperialism has encountered resistance even in adverse conditions. This sustains dignity and the capacity for a collective response. It is the material basis of popular power from below.
In the face of imperialism neutrality is not possible. Either you are on the side of domination, plunder, and war, or you are on the side of the oppressed.
Our commitment is long-term but clear: to strengthen popular organization, deepen resistance, and build from below an emancipatory horizon for the oppressed classes of the world.
Imperialism will not pass!
Long live those who fight!
Coordinación Anarquista Latinoamerica (CALA)
- Federación Anarquista Uruguaya (FAU) – Uruguay
- Federación Anarquista Santiago (FAS) – Chile
- Coordenação Anarquista Brasileira (CAB) – Brazil
- Federación Anarquista Rosario (FAR) – Argentina
- Organización Anarquista Resistencia (OAR) – Argentina
- Organización Anarquista Tucumán (OAT) – Argentina
- Organización Anarquista Cordoba (OAC) – Argentina
- Organización Anarquista Santa Cruz (OASC) – Argentina
- La Tordo Negro – Organización Anarquista Enterriana – Argentina
- Organización Anarquista Impulso – Argentina
Sibling Organizations:
- Black Rose Anarchist Federation / Federación Anarquista Rosa Negra (BRRN) – USA



