Na današnji dan pred stotimi leti se je v Trbovljah odvil znameniti spopad med fašistično organizacijo Orjuna in organizirano delavsko mladino.
Dogodek velja za enega izmed prvih primerov organiziranega odpora proti fašizmu tako pri nas kot širše v Evropi.
V nasprotju s precej razširjeno predstavo, da je bil antifašizem pri nas zgodovinsko utemeljen izključno na boju proti okupatorju v drugi svetovni vojni oziroma kvečjemu na ožje narodnem uporu proti fašizmu na Primorskem, je bil antifašizem pri nas izvorno povezan z revolucionarnim delavskim gibanjem in bojem proti kapitalizmu.
Franc Fakin in tovariši so leta 1924 s svojo odločnostjo in požrtvovalnostjo dokazali, da solidarnost v boju za skupno dobro, tudi če je pod težo kapitalistične okupacije potisnjena v ilegalo, ni nemogoča, ampak nujna. Nas pa opominja, da antifašistični odpor ni le stvar zgodovine iz let 1941–1945.
Fašisti dvigajo glave
Pisalo se je leto 1924. Po zgledu iz Italije, kjer so bili fašisti na oblasti že dve leti, so si tudi domači fašisti prizadevali za vzpostavitev svojih oboroženih sil za dušitev delavskega in revolucionarnega gibanja. Po vsej državi so bile ustanovljene posebne fašistične organizacije, med katerimi je bila najmočnejša Organizacija jugoslovanskih nacionalistov (Orjuna), ki so strateško ustrahovale in napadale revolucionarno delavsko gibanje ter njegove strukture.
V mesecih pred obračunom v Trbovljah so orjunaši napadli Delavski dom v Ljubljani in v okoliščinah splošne politične napetosti med delavstvom agitirali za nacionalistično politiko. A delavsko gibanje je bilo dovolj močno, da se tem poskusom ni uklonilo.
Na velikem shodu rudarske mladine iz Revirjev, 25. maja 1924 v Trbovljah, je bil sprejet bojni klic proti fašizmu. Mobilizirane so bile Proletarske akcijske čete (PAČ) v Revirjih, ki so že pred tem izkazale svojo akcijsko sposobnost. Oboroženi in organizirani delavci so sodelovali v mnogih uličnih spopadih tako v rudarskih Revirjih kot v drugih industrijskih središčih Slovenije. „Zob za zob“ je bilo geslo borcev PAČ.
Trbovlje so tudi sicer veljale za središče revoucionarnega delavstva, od tam izhaja tudi znameniti zasavski uporniški duh. Tam se je prvomajskega shoda leta 1924 udeležilo pet tisoč ljudi, večinoma komunističnih militantov. Na ta del svoje zgodovine so Zasavci še danes neizmerno ponosni. 1. junij je v Trbovljah tudi občinski praznik.
Spopad v Trbovljah
V naelekrenem ozračju so nacionalisti Orjune 1. junija leta 1924 uprizorila enega svojih največjih terorističnih pohodov. Z izgovorom, da bodo v Trbovljah na slovesnosti razvili svoj prapor, so pripravili veliko operacijo in za ta namen zbrali svoje pristaše iz celotne Jugoslavije. Želeli so udariti po znani trdnjavi komunizma, a Revirji so bili pripravljeni. Fašisti so zadeli ob odpor delavcev, ki se niso nameravali pustiti terorizirati.
Tisto nedeljsko jutro, ob deseti uri dopoldne, se je približno 800 oboroženih orjunašev zbralo na trboveljski železniški postaji in skupaj z godbo odkorakalo proti mestu. Ob cesti pred rudarskim domom jih je v zasedi pričakalo 60 do 70 oboroženih borcev Proletarskih akcijskih čet, ki so vojaško godbo spustili mimo, nato pa napadli zastavonoše in funkcionarje Orjune. Nekajminutno izmenjavo ognja sta prekinili dve ročni bombi, ki so ju delavci vrgli med fašiste. Spopadajoči se strani sta se razmaknili, na mestu eksplozij pa so obležali dva mrtva antifašista, dva mrtva civilista in trije voditelji Orjune. Težje in lažje poškodovanih je bilo še dvajset ljudi.
Po prihodu orožnikov so se orjunaši znova zbrali in se odpravili v meščanski del Trbovelj, kjer so razvili svoj prapor. V znak maščevanja so orožnikom odvzeli pridržanega rudarja in komunističnega aktivista Franca Fakina iz Zagorja, ga v bližnji gostilni najprej mučili (v usta so mu zlivali vročo juho) in ga nato v kamnolomu usmrtili. V kaosu, ki je vladal na ulicah Trbovelj, so orjunaši požgali še Rudarski dom, zgrajen le leto poprej v času velike rudarske stavke. V njem so imele svoj sedež številne delavske organizacije.
Med orjunaši so bili v spopadu ubiti Stanko Žnideršič (oblastni čelnik Orjune), Žarko Boltavžar (namestnik oblastnega čelnika in glavar Orjune v Šiški) in France Šlajpah (prvi tajnik oblastnega odbora Orjune).
Na strani antifašistov so bili ubiti Franc Zupanc, Albin Fric in, kot že omenjeno, Franc Fakin. Slednji je zaradi svoje jeze in drznosti postal lokalni zasavski junak za vse večne čase.
Spopadu je sledil sodni proces proti dvajsetim antifašističnim delavcem, na katerem so jih osem obsodili na zaporne kazni, ostale pa oprostili. Kazenski pregon proti fašističnim morilcem v kamnolomu je država opustila.
Zgodovina, ki nam govori o prihodnosti
Z oboroženim odporom je 1. junija 1924 v Trbovljah organizirano delavstvo ustavilo orjunaški pohod in fašistom zadalo udarec, ki je privedel do zloma prvih fašističnih organizacij v Jugoslaviji. Ves jugoslovanski proletariat je izkazal solidarnost s slovenskim delavstvom. Val antifašističnih akcij je zajel državo in velik del ljudstva. Pogum zasavskih herojev v boju proti fašistični Orjuni leta 1924 je odprl vrata naprednim vstajniškim socialističnim gibanjem po vsem Balkanu in Evropi, poslal jasen signal kapitalizmu in uglasil odporniški duh Zasavcev. Dve desetletji za tem je sodeloval in igral ključno vlogo v zmagi nad nemškim okupatorjem in njegovimi domačimi pomagači.
Fašizem obraze sicer menja, vsebine pač ne. Revolucionarji iz Trbovelj so se pred stotimi leti dobro zavedali, da je fašizem orodje kapitala in da antifašistični boj ni vreden dosti, če ni del širšega boja proti slehernemu izkoriščanju. To je nauk naše lokalne zgodovine, ki ga tudi v sedanjosti ne smemo spregledati. ★