Revolucionarna organizacija, ki je v nekaj odločnih korakih predrzno izzvala status quo
Stranka črnih panterjev za samoobrambo je bila revolucionarna politična organizacija temnopolte mladine, ki je konec 60. let prejšnjega stoletja v nekaj odločnih korakih predrzno izzvala status quo, belsko nadvlado in kapitalistično izkoriščanje v ZDA.
Stranka je nastala v kontekstu globalnih revolucionarnih vrenj in protikolonialnega boja 60. let, hladne vojne, vojne v Vietnamu in boja za državljanske pravice temnopoltih ter predstavlja enega vrhuncev razrednega boja tistega časa. Vsaka revolucionarna organizacija, ki resno jemlje svoja prizadevanja, mora nujno preučevati tudi zgodovino in njene revolucionarne epizode. Zgodba Črnih panterjev predstavlja zakladnico idej, praks in izkušenj, iz katere se marsikaj lahko naučimo tudi v anarhističnem gibanju sedanjosti.
Stranko sta leta 1966 v Oaklandu ustanovila Huey P. Newton in Bobby Seal kot direkten odgovor na policijsko nasilje in brutalnost nad prebivalstvom v revnih črnskih soseskah. Skupina je resno vzela pozive Malcolma X k samoobrambi skupnosti z vsemi sredstvi in postala poznana po prakticiranju ustavnih pravic: nošenju orožja v javnosti in spremljanju policijskih postopkov na ulici. Prve formacije Črnih panterjev so z orožjem nadzirale ulice črnskih getov, spremljale postopke policistov in nudile pravno ter moralno podporo tarčam represije. Po znamenitem oboroženem pohodu na poslopje kalifornijske vlade v Sacramentu, s katerim so protestirali proti zakonu, ki bi omejil pravico do nošenja orožja, so dobili nacionalno pozornost, široko podporo in hkrati postali glavna tarča oblasti. Organizacija se je iz Oaklanda hitro razširila v vsa večja urbana središča ZDA ter na vrhuncu štela več tisoč članov. Svoje strukture pa je razvila tudi v zaporih, pomembnih središčih političnega organiziranja zatiranih.
Prve formacije Črnih panterjev so z orožjem nadzirale ulice črnskih getov, nadzirale postopke policije in nudile pravno ter moralno podporo tarčam represije.
Politični program
Politična platforma organizacije je bila postavljena v desetih praktičnih točkah zapisa Kaj želimo in kaj verjamemo, ki je za vsako zahtevo predpostavljal tudi konkretne korake in akcijo. V veliki meri je naslavljal socialne probleme črnskih skupnosti in za njihovo razreševanje predlagal skupnostni odgovor: prevzem skupnosti s strani skupnosti in vzpostavljanje skupnostnih institucij za naslavljanje potreb teh skupnosti. Številne od točk programa so bile v letih njihovega obstoja dejansko v veliki meri tudi realizirane.
Pomembna raven delovanja Črnih panterjev so bili socialni programi: brezplačni zajtrki za otroke, brezplačne zdravstvene klinike, svobodne šole, podpora družinam zapornikov, boj proti drogam in odvisnosti ipd. Na vrhuncu obstoja je organizacija upravljala socialne centre s tovrstnimi programi v 68 mestih po ZDA in med drugim otrokom razdelila 30.000 obrokov dnevno. Njihov tednik The Black Panther je bil v več sto tisoč izvodih dostopen na vseh pomembnih vogalih revnih črnskih sosesk po ZDA.
V ideološkem smislu je šlo za klasično komunistično formacijo na temeljih marksizma-leninizma, kar je med drugim predpostavljalo tudi jasno interno hierarhijo in odločilno vlogo voditeljev. V veliki meri pa so črpali tudi iz revolucionarne tradicije črnskega nacionalizma. Slogan Black power je zamenjal slogan All power to the people, ki je predstavljal intersekcijo kapitalističnega izkoriščanja in diskriminacije na podlagi rase. Razvili so eksplicitni protirasizem, ki se je v najbolj razviti obliki manifestiral v takoimenovanih mavričnih koalicijah (povezovanje revnih belskih, latino in drugih organizacij s Panterji na razredni osnovi) ter širokih protifašističnih konferencah in frontah. Njihovo protirasistično povezovanje je zelo skrbelo tudi oblasti.
Splošne tarče njihove agitacije so bili revni črnci delavskega razreda, vendar povsem zavestno in načrtno tudi lumpenproletariat. Prepričani so bili namreč, da je to skupino – predvsem ulične tolpe in male kriminalce – treba politizirati in vključiti v njihove formacije, sicer bo to naredila država in jih uporabila proti njim oziroma proti aspiracijam črnskih skupnosti. Boj proti protisocialnim elementom v skupnosti, preprodajanju in uporabi drog v njihovih soseskah in socialni programi za odvisnike so bili visoko na agendi organizacije in njihovih aktivnosti.
Pomembno vlogo v gibanju so igrale tudi ženske. Prevzemale so ključne položaje v organizaciji tako na lokalnem kot na nacionalnem nivoju ter predstavljale dve tretjini članstva. Skoraj deset let so časopis Črnih panterjev večinsko urejale ženske. Kljub temu, da razmere znotraj stranke v kontekstu delitve dela in odnosov na podlagi spola niso bile idealne, pa je jasno, da je bilo vprašanje seksizma na agendi politike Panterjev, ki so tudi v praksi iskali načine za preseganje delitev po spolu in naslavljali mentaliteto, ki izhaja iz patriarhata.
Vzporedno z organizacijo Črnih panterjev je obstajala tudi podtalna Vojska za črnsko osvoboditev, ki je predstavljala nekakšno neformalno oboroženo krilo gibanja. Ta je v stilu podobnih urbanih gverilskih formacij tistega časa med drugim izvajala napade na institucije sistema, iz zaporov osvobajala politične zapornike in z ekspropriacijo (beri: ropanje bank) financirala aktivnosti gibanja.
Črni panterji so zaradi svojih aktivnosti in revolucionarne politike postali glavna tarča oblasti.
Protivstajniške strategije oblasti in zaton organizacije
Na odgovor oblasti in države ni bilo treba čakati dolgo. Direktor FBI J. Edgar Hoover je Črne panterje leta 1968 označil za največjo interno grožnjo sistemu in s programom COINTELPRO sprožil obsežno podtalno kampanjo za njihovo uničenje. Policija in tajne službe so dobile proste roke za obračun z gibanjem, kar je vključevalo aretacije, racije, atentate, infiltracijo, druge protiobveščevalne dejavnosti, podtikanja, prirejena sojenja in drugo. Namen operacije je bil destabilizirati organizacijo, sprožiti notranje konflikte in razdor ter ošibiti njen ugled v javnosti. Številni aktivisti so v spopadih s policijo izgubili življenja, nekatere – med njimi znamenitega vodjo skupine v Chicagu Freda Hamptona – pa so tajne službe načrtno umorile. Dolgoletne in tudi doživljenjske zaporne kazni so predstavljale drug konkreten izplen prizadevanj oblasti. Napad, od katerega si organizacija ni nikoli zares opomogla, predstavlja enega glavnih vzrokov za njen zaton. Cena, ki so jo Črni panterji plačali za upor, je bila visoka.
Črni panterji in anarhizem
Črni panterji so kot resna revolucionarna formacija polemizirali tudi z drugimi revolucionarnimi gibanji in v svojem političnem samoizobraževanju med drugim proučevali tudi anarhizem in epizode iz revolucionarne zgodovine npr. mahnovskega gibanja v Ukrajini. Prve številke časopisa The Black Panther so bile tiskane v anarhistični tiskarni v San Franciscu, tudi inspiracija za program zajtrkov za otroke je prišla iz podobnega programa, ki so ga že prej izvajale anarhistične skupine. Po zatonu organizacije in predvsem v zaporih so Panterji analizirali vzroke za svoj neuspeh in številni od njih našli odgovore na nekatera vprašanja v anarhizmu. Poleg državnega napada na organizacijo so razloge za poraz videli v hierarhični obliki organiziranja in spodbujanju kulta osebnosti, saj je to državi omogočilo, da je s tem, ko je odrezala glave, organizacijo popolnoma pohabila.
Številni panterji so v zaporu politično prestopili v anarhizem in v 90. letih razvili avtonomno črnsko vejo anarhističnega gibanja, ki je danes njegov sestavni del in v številnih točkah nadaljuje program Črnih panterjev skozi anarhistično prakso. Z besedami Ashantija Alstona, nekdanjega člana Črnih panterjev in danes anarhista: „Črnski anarhizem je ultimativni panterizem.“
Zgodovino Črnih panterjev in njihovo povezavo z anarhističnimi idejami, lahko raziščete tudi skozi besedila v anarhistični knjižnici: