Spodaj lahko preberete izjavo iz Balkanskega anarhističnega knjižnega sejma, ki je v začetku julija potekal v Prištini. V izjavi je udeleženstvo tokratnega sejma podčrtalo ključne vsebinske točke, ki so se odprle tokom srečanja in okrog katerih se gibanje organizira. V njej so napovedali tudi Transnacionalne dneve akcij proti militarizmu in nacionalizmu, ki se imajo odviti v prvem tednu oktobra po vsem Balkanu in širše.
Izjavo v drugih jezikih lahko najdete tukaj.
Zaključna izjava Balkanskega anarhističnega knjižnega sejma 2024
Med 5. in 7. julijem se je Priština, Kosovo spremenila v vozlišče anarhistične misli, usklajevanja in solidarnosti, saj je gostila 16. Balkanski anarhistični sejem knjig (BASK). Na prvem anarhističnem srečanju v albansko govorečem kraju se je zbralo več kot 250 udeležencev in udeleženk iz 29 držav, od Čila do Azerbajdžana. S knjižno in zinovsko produkcijo je na sejmu sodelovalo 32 kolektivov in pobud, vseobsegajočo raznolikost gibanja pa se je izrazila tudi skozi 18 pogovorov in drugih dogodkov. V duhu resničnega kolektivizma in medsebojne pomoči so udeleženke in udeleženci dejavno sodelovali pri izvedbi, zaradi česar je bil sejem tudi izjemen praktičen prikaz tega, kaj je mogoče doseči s skupnimi močmi.
Za Prištino je še posebej pomembno, da je gostila dogodek te vrste. Vse od konca vojne Kosovo ostaja ujet v stanje stalno obnavljujočega se konflikta, ki botruje stalnemu ozračju napetosti med Kosovom in Srbijo. Elite na obeh straneh te razmere s pridom izkoriščajo in še naprej vzdržujejo razdor med družbama ter se z njim okoriščajo. Že samo s tem, da so tovarišice in tovariši z vsega Balkana, tudi iz Kosova in Srbije, stali druga ob drugem ter obsodili nacionalizem in državno politiko, je močan dokaz naše skupne zavezanosti solidarnosti, odporu in sodelovanju preko umetnih meja in državne politike, ki nas želijo razdeliti.
Nujnosti tega srečanja ni mogoče preveč poudariti. Živimo namreč v času, ko po svetu pustošijo požari vojne in se širi duh odkritega fašizma, države se vse bolj militarizirajo, represija pa je vse večja. Med BASKom smo izmenjali izkušnje iz naših krajev in analizirali, kako balkanske države stopnjujejo svojo nacionalistično retoriko, hkrati pa kopičijo orožje in začenjajo razprave o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka. Pogledi in delovanje na vseh straneh se vzajemno oplajajo, saj povsod dejanja in pogledi drugih služijo kot utemeljitev za lastna dejanja ter vnašajo strah v družbe. Menimo, da je nujno, da ljudje na Balkanu in onkraj njega, bodisi kot anarhistični kolektivi bodisi kot posamezniki in posameznice, poglobijo koordinacijo in okrepijo mreže odpora proti ponovnemu vzponu nacionalizma in militarizma. Morebiten neuspeh pri teh naporih bo neizogibno privedel do vojne.
Vojna je sestavni del kapitalističnega sistema. Ne glede na to, ali gre za vojno nizke intenzivnosti ali za povsem razplametelo vojno, ta predstavlja pomembno orodje za širitev kapitalizma, saj odpira nove vire izkoriščanja, kot so zemlja, morje, minerali, vsa živa bitja oziroma spodbuja proizvodnjo in prodajo orožja kot kapitala. Izogibamo se pasti, da bi konflikt obravnavali kot binarni konflikt med nacionalnimi državami in čeprav sprejemamo nianse in kontekste, v katerih potekajo, jo vidimo kot vojno kapitala proti družbam. Vojne v Ukrajini, Sudanu, Siriji, Mjanmaru, podsaharski Afriki, vojne kartelov v Mehiki in druge poganja ista logika prevlade in širjenja kapitala, ki prinaša zgolj smrt in uničenje.
Zavedamo se, da balkanske države niso zgolj stranski gledalci spektakla vojne, temveč so njen sestavni del. Gostijo pomembne vojaške objekte svetovnih sil, zagotavljajo vadbišča za oborožene sile, nudijo logistično podporo, vzdržujejo koridorje za prevoz orožja in vojakov, prispevajo tehnično znanje in izkušnje, s čimer igrajo pomembno vlogo v svetovnih vojnih manevrih, dodatno pa tudi proizvajajo in prodajajo orožje po svetu, s čimer ne samo omogočajo izvajanje umorov in genocida, temveč imajo pri obojem tudi aktivno vlogo. Medtem ko si zasebni in državni sektor z roko v roki prizadevata, da bi se tudi najmanjše balkanske države razvile v resne proizvajalce in/ali potrošnike orožja, v lokalnih okoljih opažamo vse večji pritisk na družbe, da bi pod pretvezo strahu in negotovosti glede prihodnosti sprejeli novo, še bolj militarizirano realnost.
Morda najbolj gnusen in očiten primer vojne logike predstavljo genocid, ki poteka v Gazi in napadi na palestinsko prebivalstvo na Zahodnem bregu. Do sedaj je bilo ob neposrednem prenosu na naših zaslonih ubitih že več deset tisoč civilnih prebivalcev in prebivalk, celotna regija je uničena. Vse to poteka s podporo svetovnih imperialističnih sil in vojaško-industrijskega kompleksa, vključno z balkanskimi državami, ki tem naporom zagotavljajo politično in vojaško podporo. Genocidna uničevalna vojna v Gazi služi kot opomin na zmožnost kolonialnega Zahoda, da vodi uničevalne vojne, in kot tanatopolitični laboratorij, ki prikazuje, kaj vladajoči razredi trenutno želijo in zmorejo storiti celotnim populacijam.
Solidarni smo s palestinskim ljudstvom in pozivamo k uporu povsod po Balkanu s ciljem, da balkanske države prekinejo politično in vojaško podporo Izraelu. Prepoznavamo, da sovražnik ni le vojna sama, temveč tudi države in kapitalistični sistem, ki jo vzdržujejo.
V luči vsega navedenega pozivamo k mednarodnim dnevom akcije proti militarizmu in nacionalizmu v prvem tednu oktobra (od 1. do 10. oktobra 2024). V tem obdobju vabimo vse, da v svojem kraju in na svoj način organizirajo akcije proti pogojem vojne: nacionalizmu, militarizmu, patriarhatu, politiki izključevanja itd. Pozivamo k akcijam proti orožarski industriji in prevozih orožja, proti vsem nacionalnim vojaškim aparatom, večnacionalnim vojaškim koalicijam in vse večji militarizaciji naših družb. Tako kot prejšnja leta poudarjamo svojo solidarnost z vsemi dezerterkami, uporniki zoper vojno in ugovornicami vesti vseh spolov.
Stranski učinek militarizacije Balkana je militarizacija državnih meja, ki so postale smrtna kazen za migrante in migrantke, ki preko Balkana potujejo v evropska mesta. Balkanske države – predstavljane kot meja “trdnjave Evropa” – so prevzele vlogo nadzora nad gibanjem, kar pomeni, da potiskajo nazaj, ropajo, pretepajo, pridržujejo in celo ubijajo migrante, vse to pa je zakrito s tehnokratskim jezikom upravljanja migracij. Balkanske države so prejele več sto milijonov evrov ter najsodobnejšo tehnologijo za militarizacijo in nadzor meja, poleg tega pa pod krinko skupnih prizadevanj za zaščito “trdnjave Evropa” gostijo pripadnike agencije Frontex. Balkanske države po novem ne le odvračajo migrante, ki prihajajo v Evropo, ampak jih na svojem ozemlju “obravnavajo” v imenu evropskih držav. Dva primera tega novega stanja predstavljata vzpostavitev migrantskih centrov v Albaniji v imenu Italije in najem 300 zaporniških celic na Kosovu s strani Danske, ki naj bi jih uporabila za tujce, ki jih želi deportirati. Upoštevajoč, da sami izhajamo iz družb, ki so jih oblikovale migracije oziroma imamo izkušnjo migracije tudi sami, poudarjamo našo solidarnost z migranti, ki prihajajo na Balkan ali skozenj potujejo in poudarjamo potrebo po krepitvi transnacionalnih anarhističnih pobud za zagotavljanje podpore ljudem na poti.
V patriarhalnih kapitalističnih družbah na že tako zaznamovana življenja žensk, transspolnih, kvir oseb in drugih, ki ne ustrezajo dominantni spolni shemi, še dodatno negativno vplivajo neoliberalne reforme, reakcionarne klerikalno-konservativne sile in dehumanizirajoča državna politika. V vse bolj nacionalističnih in militariziranih državah retorika o demografskem upadu služi upravičevanju vse bolj restriktivnih politik v zvezi z avtonomnim odločanjem o rojstvu otrok. V okviru teh politik so telesa razumljena zgolj kot posode za reprodukcijo, tako v smislu rojevanja kot nege, ki jih kapital z neposrednim nadzorom nad njimi izkorišča za strogo nadzorovano delo. Anarhistični boj za svobodo in enakost je nujno tudi feministični boj. Potrjujemo našo zavezanost boju proti vsem oblikam patriarhalnega izkoriščanja in neenakosti ter zavezanost boju za reproduktivno pravičnost, vključno z dostopom do varnega in samostojnega splava.
Poudarjamo, da mora naše anarhistično gibanje predstavljati varen prostor za vsakogar in graditi okolja, ki udejanjajo ideale enakosti ter so osvobojeni mačizma, mizoginije, homofobije, transfobije in queerfobije. Zavedajoč se, da imamo v zvezi s tem še veliko za postoriti in z namenom spodbujanja kulture varnega okolja smo v naših skupnostih zavezani transformativni pravičnosti.
Boj proti kapitalizmu pomeni boj proti njegovi logiki in primežu na več frontah. Naš boj je tako sestavni del mnogoterosti bojev v družbi, hkrati pa jemljemo v obzir, da niso okoliščine nikjer povsem enako kot drugod. Anarhistični boj proti kapitalizmu je tudi boj proti vsakršnemu državnemu nasilju in uničevanju. Letošnji BASK je ponovno potrdil našo zavezanost odpravi zaporov in poudaril našo javno podporo anarhističnim zapornikom v regiji in zunaj nje. Kot anarhisti in anarhistke moramo biti tudi na čelu boja proti uničevanju narave in okolja. Zato moramo razviti strategije, ki ne bodo le obravnavale neposrednih kriz – te pogosto presegajo naše zmožnosti -, temveč tudi oblikovale dolgoročne večplastne analize ter strukture odpora proti kapitalizmu. To lahko dosežemo le s priznavanjem medsebojne povezanosti naših bojev, ki se mora odražati v vseh vidikih našega organiziranja in delovanja.
Na tem BAB smo razpravljali tudi o pomenu nadaljnje širitve in vzpostavitve lastne avtonomne infrastrukture. Skvoti in avtonomni družbeni centri so v tej infrastrukturi zelo pomembni, saj zagotavljajo prostore za organiziranje, gradnjo skupnosti in upor. Vendar se ti prostori soočajo s pomembnimi izzivi, od državne represije do notranjih protislovij. Potrdili smo nujnost spodbujanja teh pobud, saj se zavedamo njihove vloge v gibanju in skupnostih, v katerih živimo.
Prav tako smo poudarili pomen vzpostavitve lastnih projektov na področju tiska in drugih anarhističnih medijev, denimo radijskih projektov, ki so ključni za širjenje novic in izkušenj o boju našega gibanja, pa tudi za širšo družbo. V tej luči se zavedamo tudi pomena arhivarskih projektov, preko katerih skrbimo za beleženje lastne zgodovine. Ti ne služijo zgolj kot platforme za beleženje in pisanje zgodovine z naših zornih kotov, temveč tudi kot viri znanja o taktikah, praksah in analizah, ki so lahko še vedno uporabne.
Balkanski anarhistični knjižni sejem 2024 je ponovno potrdil našo skupno moč in zavezanost gradnji sveta brez zatiranja ter poudaril našo predanost uporu na eni strani in solidarnosti na drugi. Ko se oziramo v prihodnost, moramo še naprej graditi mreže podpore in razvijati strategije za spopadanje s kapitalističnim sistemom in državo, ki ga varuje. Razširiti moramo svoje mreže in doseči balkanska mesta, kjer ni anarhističnih pobud, ter jih podpreti pri ustanavljanju in razcvetu. Usklajevanje in solidarnost sta stebra, na katerih bomo gradili svoj odpor in ustvarili prihodnost, ki bo temeljila na medsebojni pomoči, svobodi, radikalni empatiji in enakosti.
Še enkrat poudarjamo pomembnost dejstva, da se je BASK odvil v albansko govorečem prostoru, saj je bilo v njem anarhistično srečanje organizirano prvič. Kolektivi, skupine in posamezniki, ki so prišli z vsega sveta, so imeli priložnost spoznati kontekst lokalnega boja in deliti svoje izkušnje s prebivalci Prištine. Za številne ljudi v Prištini, ki so obiskali knjižni sejem, pa tudi za kolektive in posameznike, ki so ga podprli, je bila to učna izkušnja, ki je pokazala moč nehierarhičnega organiziranja, ki temelji izključno na solidarnosti in medsebojni pomoči. Poudarila je tudi pomembnost anarhistične analize in organiziranja v lokalnih in regionalnih bojih.
Za konec z velikim veseljem sporočamo, da bo naslednji balkanski anarhistični knjižni sejem potekal v Solunu v Grčiji.
Udeleženci Balkanskega anarhističnega knjižnega sejma 2024
7. julij 2024, Priština
