V spomin tovarišu
Prejšnji teden nas je razžalostila vest, da je nepričakovano preminil dolgoletni sopotnik balkanskega anarhističnega gibanja Nikola iz Skopja. V spomin nanj spodaj objavljamo kratko izjavo Anarhistične pobude Ljubljana (APL-FAO) in osebno poslovilno pismo tovarišice.
Priporočamo tudi spominsko objavo nanj, ki jo je pripravila sestrska skupina Clandestina iz Soluna. Tudi Balkanski anarhistični knjižni sejem, ki bo konec meseca potekal v njegovem domačem kraju, bo v celoti posvečen njemu. ★
Nikola je bil naš dolgoletni tovariš, ki smo se ga veselili spet srečati na letošnjem Balkanskem anarhističnem sejmu knjig, ki ga tokrat gosti njegovo mesto – Skopje. A žal nas tokrat ne bo pričakal pred Dunjo, socialnim centrom, kjer je bil vrsto let aktiven. Prav tako nas ne bo pospremil čez mesto, stresajoč iz rokava zgodovinska dejstva s ščepcem originalnega humorja in z obveznim postankom ob majhnem in navidezno nepomembnem spomeniku posvečenem Dunji – prvi partizanki tega okolja, po kateri je socialni prostor dobil ime.
Za marsikoga od nas bi bilo Skopje brez Nikole popolnoma drugačno mesto in prav zato bo z nami vsakič, ko bomo stopali po njegovih ulicah. Z nami bo na vsakem Balkanskem anarhističnem sejmu knjig, kjer smo se tudi sicer redno srečevali. Vedno pripravljenega deliti lastno politično analizo in polnega vprašanj o dogajanju in gibanju pri nas, se ga bomo spominjali na vseh točkah srečevanja antiavtoritarnega in anarhističnega gibanja, tako na Balkanu kot širše.
Z nami ostaja v boju za svet enakosti, solidarnosti in svobode.
Anarhistična pobuda Ljubljana – Federacija za anarhistično organiziranje (APL-FAO)
“Znal si stati na čelu protestov in znal podpreti zadnjega v vrsti”
Oprostite tovariši, in oprosti mi tudi ti, dragi Nikola, trenutno je težko nasloviti skupnost, pa lahko pišem le tebi, osebno. Hočem ti povedati, da manjkaš. Veš, ne spomnim se točno kdaj in kako sva se spoznala, kdaj sva se ujela, kliknila. A vem, da je bilo kakih deset let nazaj, da nas je bilo veliko, da si bil obkrožen z ljudmi – verjetno nas je bil cel kup tovarišev, verjetno smo nekam šli, verjetno delit kruh, rame, ideje, življenje, utirat skupno pot. Iz množice sicer dragih tovarišev si se nekako izdvojil v hipu, kar tako, brez da bi si to želel, samo zgodilo se je, da si človek, h komur vleče neka nevidna sila, preprosta sila, sila prijateljstva. Druženje s tabo, bivanje ob tebi je prinašalo radost, občutek solidarnosti, sprejetosti, domačnosti. Spomnim pa se, kaj je bilo zadnje, kar si me spraševal: kdaj bova šla v Ohrid, se sprehajat okrog Crnega Drima, jest gulaš, se furat s sposojenim motorjem. Položil si mi na srce, naj pridem, preden dozorijo lubenice. Njihova sezona traja ves avgust in se nadaljuje še v september. A tebe ni, dragi Nikola. Manjkaš. In to je tako težko, tako nemogoče sprejet.
Bil si človek, ki je nosil bremena. Ne samo tvoja lastna, ampak tudi kolektivna, tudi družbena – bremena, ki so jih premnogi prevečkrat raje obšli. Hodil si z roko v roki skozi življenjske, družbene in politične viharje. Bil si spoštovan politični delavec. In nisi le gradil velike zgodbe v času prelomnic – predvsem si tkal tenkočutne, skrbne vezi. Znal si stati na čelu protestov – in znal podpreti zadnjega v vrsti. Znal si prepoznati razplet dogodka, še preden se je dogodek realno začel. Tako si tudi znal umiriti strasti z modrostjo, zgraditi most tam, kjer je kdo drug, na primer jaz, videl zid. Ko pa ni šlo drugače, pa je bila tu humoreska. Znal si se, citiram te, “spoštljivo strinjat”. Humor je bil sicer tu vseskozi, pogosto kot prva postojanka, kamor si nas vse vabil, kjer si nas “dobrodošlil”. Ob tebi smo se počutili dobrodošli, dragi Nikola. Bil si zanesljiv, trden in topel član širše skupnosti. Imel si polne roke dela, vedno si nekaj prenašal: torbe, ključe, vreče, hrano, informacije, pomoč, nasvet. Bil si tisti, ki je nosil vse.
Ni ti bilo treba biti vse to, Nikola. Dovolj je bilo samo to, da si, pa da bi se še naprej družili, sprehajali, šalili, namakali stopala v vodo, plesali. Že prvi teden po tem, ko si dobil vozniško, si peljal tovariše na protest. Hvala ti. Naj ti povem, da si to, kar si želel zgraditi, tudi zgradil. Deset let je minilo, odkar sva se spoznala, a slišim, da te moji sedanji, novejši prijatelji poznajo že od prej! Vidiš, kako gravitiramo drug k drugemu, se pretakamo en v drugega, se vračamo, iščemo, najdemo. Tako od povsod pritekajo zgodbe ljudi, ki so te imeli čast spoznati. Ni nas malo. Zaznamovani smo s tvojim objemom, nasmehom, s tvojo srčnostjo in nosili te bomo s seboj, dokler smo. Če to pomeni, da bomo morali delati na svojem humorju, na tem, da se ne jemljemo tako resno, da večkrat sedemo skupaj in si vzamemo čas drug za drugega, potem naj bo tako. Tam, kjer si ti zastal, bomo mi nadaljevali, dragi Nikola. Pogrešali te bomo.
V vsakem izmed nas je ostala ena gluha, pusta, grozljiva in žalostna luknja, in brez tebe smo neizmerno revnejši. Težko je najti besede, ne prave besede, ampak kakršnekoli besede, ko se takole v hipu podre tisti svet, v katerem smo si drug drugemu bili samoumeven, skoraj pa vsakdanji del življenja. Lepo je bilo. Tu si bil ti, tako kot neštete malenkosti: jutranja poročila ob kavi in o kavi, fotografije, kje kdo pije, je, spi ali se prebuja, fotografije razgleda z balkonov, protestov, postajališč, kafanic, restavracij, obal, dogodivščin. Pogovori in opazke o neskončnih izbirah med najboljšimi kombinacijami jedače in najslabšimi kombinacijami pijače, posluh o birokraciji majhnih življenj, majhna, človeška opravljanja. Tu so še nova poglavja tvojega znanja in mojega spoznanja o variacijah folka in turbofolka, godrnjanje o službah, zgodbe iz otroštva, in o vsemu kar gradi človeka – o najbližjih: tovariših, familiji, domu, otrocih, delu, ljubezni in prijateljstvih. Spominjam se, zadnjič, ko sva se dobila pri tebi, pokazal si mi svoje igračke iz otroštva, značke, ki si jih zbiral, knjige, ki si jih bral. Hvala ti, da si toliko delil, Nikola. Hvala za vedrino, svežino, toplino in tovarištvo.
Zdaj pa je vse tako trpko. Bolečina prihaja kot val, udarja v srce, ga lomi, in se tudi sama razblini … dokler spet čez čas ne pride z drugim valom in tretjim in četrtim. In jaz jo sprejmem. Vsak naslednji val dočakam in ga sprejemam z odprtimi rokami, ker takrat lahko sedem na tla, in zlomljeno srce, razbito na tisoče kosov, kos po kos jemljem v roke in ga potrpežljivo in skrbno – kos po kos – sestavljam nazaj s spomini. Lepim ga, malo s solzami radotsnicami, malo pa s solzami žalostinkami. In vsako rano in luknjo vmes zalijem z ljubeznijo vseh tistih, ki te imamo radi. In takih nas je veliko: radi te imamo Nikola. In če je bil začetek oseben, je konec skupen: stojimo z odprtimi rokami in skrpanim srcem, in čakamo na naslednji objem.
Fare thee well, Nikola. ★
