Na dan OF je skupina inciativ v vasi Vukovci ob Kolpi izvedla solidarnostni dogodek pod sloganom “Dovolj je bilo smrti v Kolpi!”
Balkanska pot postaja iz leta v leto bolj smrtonosna. Mnogi ljudje umirajo na cestah, železniških tirih, v gozdovih in v rekah. Njihove smrti niso zgolj tragične nesreče – so neposredna posledica evropskega mejnega in vizumskega režima, ki ljudi pehata v smrt.
Številni posamezniki iz afriških in azijskih držav namreč nimajo nobene možnosti, da bi pridobili vizum za vstop v Evropsko unijo in tu dobili zaščito. Soočeni so z nasiljem na mejah, možnostjo, da jim zavrnejo pravico do vložitve prošnje za azil in jih pridržijo, zato se poskušajo izogibati stiku s policijo, ki bi jih lahko vrnila v državo, iz katere so prišli. Prisiljeni so iskati prehode, kjer je mejni nadzor manj verjeten, zato reke in druga območja prečkajo na nevarnejših delih, kjer številni umrejo.
Umirajo daleč od oči javnosti, o njihovih izginotjih in smrtih mediji skoraj ne poročajo. Ko njihovi sopotniki ali svojci prijavijo izginotje, pristojne službe pogosto ne sprožijo iskalnih akcij, zato številni niso nikoli najdeni ali pa na njihove ostanke naključni sprehajalci naletijo po več mesecih ali letih.
Njihovi posmrtni ostanki mnogokrat niso identificirani, saj ne obstaja učinkovit sistem, preko katerega bi telo pokojnika povezali s svojci. Tako so na različnih pokopališčih vzdolž Balkanske poti mnogi pokopani kot »neznane osebe«.
V zadnjih šestih mesecih, od konca oktobra 2025 do danes, so nam njihovi svojci in sopotniki javili, da je v reki Kolpi umrlo oziroma izginilo najmanj pet ljudi: Alex je izginil 23. 10. 2025, Ahmed 18. 11. 2025, Ibrahim 19. 12. 2025, Youssef 10. 3. 2026, Abdelrazek 26. ali 27. 3. 2026. Njihova telesa niso bila najdena.
Prejšnji teden so v reki Kolpi našli še eno truplo. Čigavo je truplo? Koliko mrtvih teles je treba še potegniti iz Kolpe, da se bo kaj spremenilo? Ali bo Kolpa kdaj spet postala reka, ki povezuje, in ne reka smrti?”
Militarizacija meje in rezilna žica
Dogodek se je začel z govori in branjem izjav. Lokalni pravnik je povzel začetke militarizacije meje ob Kolpi, ko so pod vodstvom takratnega premierja Cerarja in Janševo vlado ob reki postavili rezilno žico.
Ograja je v smrt najprej poslala divjad, kmalu zatem še ljudi. Projekt je bil še en v verigi infrastrukturnih afer, kamor se je zlilo miljone javnega denarja, transparentnost razpisnih pogojev in izvajalcev pa je še leta dvogovala prah. Slovenska vojska je s pomočjo vzhodnoevropskih plačancev postavila ograjo le na lažje dostopnih območjih reke, na nekaterih delih so za večjo preglednost posekali drevje.
Skupina pravnikov in civilnih posameznikov je takrat na varuhinjo človekovih pravic naslovila prošnjo, da na sodišče vloži pobudo za ustavno presojo zakona o varovanju meje, ki je omogočil postavitev ograje. Zakon namreč krši več členov ustave, prav tako pa posega v člene zakona o vodah – vode namreč veljajo za naravno javno dobro, pravico do splošne rabe in dostopa naj bi tako imel vsak. Nussdorfer, ki je bila takrat varuhinja, pobude ni hotela vložiti, neustavna postavitev ograj je tako trajala 10 let.
Kasneje je za odstranitev slovenska oblast porabila več kot 8 milijonov evrov iz proračuna – začetna ocena je bila postavljena na nekaj 100 tisoč evrov. Tako kot pri postavitvi, je tudi pri odstranjevanju največ zaslužilo podjetje Minis.
V vseh teh letih se je izkazalo, da militarizaciji meja ne nasprotuje ne leva ne desna stran vlade. “Z denarjem, ki so ga vložili v nadzor meja, kar poleg ograje vključuje še redne patrulje s terenci in helikopterji, postavitev videonazornih točk in dronov, bi lahko ljudi sprejeli in jim omogočili dostojno življenje,” je poudaril lokalni pravnik.
Reka Kolpa: za nekatere kraj smrti ali izgonitja
Da je očitno, da je država odgovorna za smrt ljudi, je prepričana tudi lokalna upokojenka, ki vztrajno opozarja na tragične prizore, ki se dogajajo v njeni neposredni bližini. Na nabrežju je zadnjih letih pomagala ljudem na robu smrti, odkrila več trupel, tiste s porezanimi deli teles pa usmerjala k lokalni zdravstveni delavki, saj bi drugače izkrvaveli. Bila je pobudnica spomenika umrlim na meji v Črnomlju, ki so ga lani postavili ob njihovih grobovih.
Območje reke Kolpe za nekatere ostaja kraj smrti, za druge kraj izginotja. Svojo izkušnjo je delil brat pogrešane osebe, ki je novembra lani izginil na tem predelu. Dva dni po zadnjem stiku je pripotoval iz New Castla, kjer trenutno živi in se lotil iskalne akcije v katero je vključil tudi policijo, ki pa je k iskanju pristopila z minimalno truda. Do danes ne ve kaj se je zgodilo z njegovim bratom. Zastavlja nam vprašanja: “Kaj bi se zgodilo, če bi na območju izginila lokalna oseba? kaj, če bi na območju izginila skupina turistov? kaj, če bi izginil Janezi, Mareti in Markoti? Bi nas bolj skrbelo? Bi bili bolj jezni? Bi v iskanje vlozili več sredstev? Kako bi o tem poročali mediji? Kaj bi kot prebivali čutili ob tem? Kakšne bi bile naše zahteve, če bi izginuli bili videni kot naši?”
Izkušnje z izgubo prijateljev in družinskih članov ima tudi več članov ljubljanske skupine Ambasada Rog. Tisti, ki so imeli srečo in preživeli, so delili nasilne prakse regionalnih represivnih organov in se spominjali travmatičnih izkušenj z balkanski poti.
Ljudje se odločajo za smrtonosne poti, ker jim v nasprotnem primeru grozijo pushbacki, verižna vračanja in koncentracijska taborišča, od koder jih, ponavadi po letih nevzdržnih razmer, čaka deportacija. Tisti, ki imajo družine v bolj zahodnih delih Evrope, se legalnih poti izogibajo, ker jih po dublinskem sporazumu čaka vrnitev na Hrvaško.
Evropska migracijska politika je tista, ki določa, koliko ljudi bo umrlo – z novo zakonodajo bo teh smrti še več. Novi pakt namreč določa še ostrejše pogoje za varen prehod meja in nadaljno pridobitev azila ter ljudem praktično onemogoča legalizacijo. Zakon predvideva postavitev novih koncentracijskih taborišč na obrobjih evrope, in celo zunaj njenih meja.
Take poteze ne bodo zaustavile migracij ljudi, ki odhajajo iz svojih domov zaradi nevarnih in neživljenskih okoliščin.
Imperialistična politika uničuje okolja v enem delu sveta, v drugem pa hermetično zapira umetno ustvarjene meje. Če v naših rekah, gozdovih in ob cestah nočemo trupel ljudi, se moramo takemu režimu upreti. To zahteva tako nasprotovanje mejnim politikam z rezilnimi žicami, kamerami, policijskimi avtomobili in helikopterji, kot vlaganju v vojaško industrijo, ki omogoča vojne operacije po svetu, zaradi katerih lokalnemu prebivalstvu ne preostane drugega, kot da se umakne. Aktivno moramo nasprotovati propagandi medijev in politikov, ki ne prepoznavajo resnične grožnje – sistemske smrti na katerih gradijo profit lokalne in državne oblasti. ★
