Kriminalizacija političnega delovanja v Grčiji skozi prirejene policijsko-sodne postopke
31. oktobra 2024 je po naključni eksploziji v stanovanju v atenskem predelu Abelokipi anarhistični tovariš Kiriakos Ksimitiris izgubil življenje, anarhistična tovarišica Mariana Manura pa je bila najdena zelo hudo poškodovana.
V dneh, ki so sledili, se je zgodil medijski teror neutemeljenih scenarijev, ki ga je ustvarila protiteroristična policija. Njen namen: iz anarhističnega gibanja ustvariti teroriste. Navkljub popolnem pomanjkanju dokazov so bile poleg Mariane aretirane še štiri tovarišice in tovariši ter pripeljani v pripor. Obtoženi so sodelovanja v neobstoječi teroristični organizaciji.
Od Marianinega prevoza v bolnišnico je bila ta pod policijskim nadzorom, in čeprav je bila nezavestna, so ji policisti brez njenega soglasja vzeli prstne odtise ter odredili odvzem krvi za analizo DNK. Kasneje so preiskovalni organi poskušali od nje pridobiti tudi pričanje oziroma izjavo.
Nekaj dni kasneje se je Dimitris, katerega edina »vpletenost« je bila posedovanje ključev najetega stanovanja v Abelokipiju, prostovoljno zglasil na policijski postaji in bil aretiran. V močno zaostrenem ozračju terorizma je bila tovarišica Dimitra Zarafeta, ki je stalno prebivala v tujini, razglašena za iskano osebo in aretirana na letališču takoj po prihodu v Grčijo.
V naslednjem obdobju sta bila pod pretvezo prstnega odtisa na plastični vrečki (!) prav tako priprta tovariša Nikos Romanos1 in Argyris K. Čeprav je eksplozija uničila stanovanje in povzročila resno škodo v stavbi, je policiji uspelo najti vrečko s prstnimi odtisi N. Romanosa … Fotografije vseh so bile objavljene v medijih, kjer so jih prikazovali kot aretirane teroriste in jim nadeli obraz »notranjega sovražnika«. Politična identiteta aretiranih tovarišic in tovarišev, osebni odnosi in politični aktivizem so bili dovolj, da so se znašli za zaporniškimi zidovi. Država si je preko ponarejanja dokazov prizadevala, da bi širila ozračje strahu in preprečevala družbeno nepokorščino.
Politična identiteta aretiranih tovarišic in tovarišev, osebni odnosi in politični aktivizem so bili dovolj, da so se znašli za zaporniškimi zidovi.
Od jeseni 2024 so vsi brez kakršnihkoli novih tehtnih dokazov priprti in obtoženi članstva v teroristični organizaciji brez imena, brez zgodovine in brez kakršnekoli povezave s konkretnimi napadi. Po 17. mesecih se je, tik pred iztekom dovoljenega 18-mesečnega pripora, 1. aprila začelo sojenje.
Protiteroristični zakon 187A
Sojenje poteka v okviru novega kazenskega zakonika in zakona o kazenskem postopku, ki poudarjata strožje kazni, odpravo pogojnih obsodb ter pospeševanje kazenskih postopkov. Gre za primer, ki temelji na protiterorističnem zakonu (187A), ki se lahko razširi tudi na prekrške in jih »prekvalificira« v kazniva dejanja, kar vodi v nesorazmerno dolge zaporne kazni, celo dosmrtni zapor.
Protiteroristična enota policije skupaj s sodstvom poskuša ustvariti »bazen« osumljencev s kriminalizacijo osebnih in političnih odnosov. S pomočjo doktrine kolektivne odgovornosti in moralne sokrivde postane že posameznikova politična identiteta dovolj, da se mu pripiše vse obtožbe, saj ni več potrebno povezati posameznikov s konkretnimi dejanji.
Represivna kampanja proti anarhističnemu gibanju
Represivna kampanja proti anarhističnemu gibanju je trajna in odprto izražena usmeritev države, zlasti po vstaji leta 2008. Ne nanaša se zgolj na posamezne izbire boja ali na razbijanje oboroženih organizacij, temveč si prizadeva izkoreniniti vsako obliko kolektivnega političnega in družbenega »protinasilja«. To pomeni kriminalizacijo vsake oblike odpora, ki ni posredovana prek institucij, ter poskuse razbijanja državnega monopola nad nasiljem in del tega vrniti tistim, ki ga proizvajajo.
Oblastniki skušajo izbrisati sledi celih desetletij ostrih družbenih in razrednih bojev, saj ti še vedno delujejo kot primeri odpora, ki preživijo in se reproducirajo ter kot taki še naprej navdihujejo, odpirajo poti boja za zatirane in živo ohranjajo perspektivo družbene emancipacije in osvoboditve.
V tem zadušljivem sodno-represivnem okviru je materialna, politična in moralna obramba naših tovarišev nujna! V podporo zaprtim tovarišicam in tovarišem tako v Grčiji kot na mednarodnem nivoju poteka široka in mnogotera solidarnostna kampanja.
Do uničenja vsake celice, vsake kletke – dokler vsi ne bomo živeli v pogojih enakosti, solidarnosti in vzajemnosti.
Država in kapital sta edina terorista. ★
O primeru je poročala tudi Črna luknja, anarhistični glas na Radiu Študent, ki je v začetku meseca objavila intervju s članico Solidarnostne skupščine za zaprte, pobegle in preganjane borce v Atenah in kratek avdio posnetek Marianne, ki je zaprta v ženskem zaporu Korydallos. Posnetek lahko poslušate na spodnji povezavi:
★ Črna luknja, 2. april 2026 (začetek intervjuja na 12:20 min)
- 6. decembra 2008 zvečer je kot najstnik, dijak, v atenski četrti Eksarhija prisostvoval umoru svojega tesnega prijatelja Aleksandrosa Grigoropulosa, ki ga je ubil policist. Fotografija 15-letnega N. Romanosa, sključenega ob truplu svojega prijatelja, je postala eden najmočnejših simbolov vstaje, ki je sledila.
Leta 2013 je bil aretiran zaradi sodelovanja pri ropu banke v Velventosu in obsojen zaradi oboroženega ropa ter povezanih kaznivih dejanj, za večino katerih je prevzel politično odgovornost. Obtožen je bil tudi sodelovanja v organizaciji »Zarota ognjenih celic«, kar je zanikal, in bil na koncu oproščen.
Leta 2014 se je v njegovo podporo razvilo močno gibanje solidarnosti, ko mu je država – kljub temu da je po uspešno opravljenih državnih izpitih pridobil pravico do vpisa na visokošolski zavod – zavrnila študijske izhode in s tem dejansko pravico do študija. To ga je pahnilo v gladovno stavko, ki je trajala 31 dni. Množične mobilizacije, politični spopadi in javna razprava, ki so sledili, so privedli do zakonodajne spremembe, ki je omogočila elektronsko spremljanje študija in odprla novo razpravo o pravicah zapornikov v Grčiji. Po šestih letih zapora je bil julija 2019 izpuščen.
Jeseni 2024 in 17 dni po eksploziji v Abelokipiju je bil ponovno aretiran, v poskusu oblasti, da najde »ustreznega krivca« v iskanju »notranjega sovražnika«. Edini dokaz, ki njega in soobtoženega A. K. povezuje s primerom, sta dva prstna odtisa (med mnogimi drugimi) na isti plastični vrečki – vsakdanjem predmetu brez jasne časovne ali dejanske povezave s samim dejanjem. ↩︎
