Razredni boj v vojski – epizoda iz zgodovine španskega anarhističnega gibanja
Španska revolucija leta 1936 še vedno predstavlja enega najpomembnejših družbenih eksperimentov v zgodovini. Takrat je delavskemu razredu pod vodstvom anarhističnega sindikata CNT in anarhistične federacije FAI uspelo premagati fašistični puč ter v večjem delu Španije v prakso prevesti antiavtoritarno socialistično transformacijo družbe.
Sicer kratkotrajna a zgodovinsko pomembna zmaga španskega delavskega razreda je prišla na krilih desetletij organiziranja, neštetih žrtev in srditega boja ter tudi kot rezultat konkretnih strateških odločitev revolucionarnega gibanja. Eno izmed teh odločitev popisujemo v spodnjem kratkem zgodovinskem opomniku o revolucionarnem organiziranju anarhistov v vojski. Tekst je bil napisan za sestrski časopis Društvo otpora, ki ga v Istri izdaja Mreža anarhistov. V uvodu so zapisali:
“Da bi se izognili represivnim ukrepom proti nam in našem časopisu ter si prihranili neplodne debate znotraj našega miljeja, ki ga je preplavil liberalni diskurz civilne družbe, se bomo osredotočili na anarhistično epizodo iz zgodovine španskega delavskega gibanja, vi pa boste morali sami potegniti svoje zaključke.”
Na začetku dvajsetega stoletja je bilo v španskih zaporih ali v izgnanstvu na stotine anarhistov, ker so se upirali opravljanju vojaške službe, dokler se anarhistična strategija ni spremenila. V zgodnjih 20. letih 20. stoletja je špansko anarhistično gibanje (CNT in FAI) spoznalo, da množična zavrnitev opravljanja vojaškega služenja porablja preveč dragocenega človeškega potenciala. Najboljši in najbolj aktivni borci so končali v zaporih ali v izgnanstvu (kot tudi sam Buenaventura Durruti), zaradi česar je delavsko gibanje ostalo brez voditeljev na terenu. Ker je vojska ostajala nedotaknjena v rokah reakcionarjev, se je gibanje zavedlo, da militarizma ni mogoče uničiti z begom pred njim, ampak z njegovim spodkopavanjem od znotraj.
Začela se je uveljavljati ideja, da je treba zgolj zavračanje vojske nadomestiti z aktivnim vdorom vanjo. Namesto da bi odšli v izgnanstvo, so se mladi aktivisti gibanja odločili, da se pridružijo vojski, vendar kot zavestni revolucionarji. Usmeritev anarhističnih skupin je postala jasna: mladi delavec ne sme več bežati čez mejo. Vstopiti mora v vojašnico, vendar ne kot pokoren služabnik, ampak kot nosilec subverzije.
Strategija se je preusmerila z moralne zavrnitve na neposredno pripravo oboroženega upora in revolucije.
Znotraj vojske so se oblikovali tajni antimilitaristični odbori. Njihova vloga ni bila le širjenje propagande, ampak tudi mapiranje skladišč orožja, identificiranje fašističnih častnikov in povezovanje vojakov z lokalnimi anarhističnimi skupinami. Strategija se je preusmerila z moralne zavrnitve na neposredno pripravo oboroženega upora in revolucije. Skratka, mladi anarhisti so odšli na vojaško službo z jasnimi navodili, naj ne dezertirajo, ampak naj v enotah ustvarijo celice odpora. Romantični anarhizem in moralna čistost sta bila nadomeščena z resnim revolucionarnim delom.
Časopis, namenjen vojakom, ki so simpatizirali z anarhizmom, se je imenoval »Sinovi ljudstva« (Hijos del Pueblo), da bi poudaril, da ti vojaki pripadajo ljudstvu, branijo ljudstvo, delavce, in ne vladajočega razreda.
Brez informacij in simpatizerjev iz vojske, anarhisti in oboroženo ljudstvo ne bi mogli premagati fašističnega poskusa državnega udara 19. in 20. julija 1936. v Barceloni v samo 33 urah in sprožiti najdaljnosežnejšo socialno revolucijo v zgodovini.
Raziščite zgodovino španske revolucije:
★ Spanish civil war 1936-39: reading guide
Danes smo priča absurdni situaciji, v kateri nekateri anarhisti nekritično ponavljajo pacifistična sporočila nevladnega sektorja. Kot taki postajajo podaljšek “civilne družbe”, ki je šola za dialog z vladajočimi in ki uči, da morajo mladi aktivisti apelirati na vest vladajočih, da bi izboljšali družbo, ter da je rešitev za desničarsko nasilje v policijski zaščiti, namesto v organizaciji in solidarnosti.
Medtem ko je desnica militantna in vojaško usposobljena ter z neposrednim delovanjem oblikuje družbo v reakcionarni smeri, nekateri anarhisti pozabljajo, da delavski razred izgublja razredni boj. Jasno je, da nimamo niti množične podpore niti militantnosti anarhističnega gibanja tistega časa, začeli pa smo izgubljati tudi bitko na področju idej. Če izgubimo voljo do prevrata v korist liberalnega udobja, je bitka končana, še preden se je sploh začela. ★
