Pismo Pakhšan Azizi iz zapora
Islamsko revolucionarno sodišče v Iranu je kurdsko socialno delavko in novinarko Pakhšan Azizi 23. julija obsodilo na smrt zaradi obtožb o oboroženem uporu ter članstva v Kurdistanski stranki svobodnega življenja (PJAK).
V tem času so po družbenih omrežjih krožili odlomki iz njenega odprtega pisma z naslovom „Zakrivanje resnice in njeno odstiranje“. Spodaj objavljamo prevod celotnega odprtega pisma. Azizi v pismu opisuje nasilno aretacijo njene družine, mučenja med priporom ter svoje politične nazore in dejavnosti.
Azizi je že eno leto v zaporu za politične zapornike Evin v Teheranu, kjer je bila zaprta tudi leta 2009 po udejstvovanju v študentskih protestih. Od takrat je dolga leta preživela v Siriji in Iraku, kjer je delovala kot humanitarna delavka v begunskih taboriščih.
Po objavi njene smrtne obsodbe so ženske politične zapornice v zaporu Evin začele s solidarnostnim protestom. Med njimi je tudi nobelovka Narges Mohammadi, zaprta od leta 2021.
Po Bližnjem vzhodu, Evropi in tudi širše se vrstijo pozivi proti smrtni obsodbi Pakhshan Azizi, kot tudi Sharife Mohammadi, kurdske sindikalistke, ki je bila prav tako obsojena na smrt 4. julija. Akcija solidarnosti je bila v začetku avgusta organizirana tudi v Ljubljani.
Med drugimi je proti obsodbam nastopilo tudi Kurdistansko žensko gibanje v Evropi (TJK-E), ki je na vse ženske organizacije naslovilo poziv k solidarnosti in “skupnemu boju proti mizoginemu iranskemu režimu.” Kampanjo lahko spremljate tudi na socialnih omrežjih No to Execution, Yes to Free Life!
Represija nad ženskami, ki se ne pokorijo patriarhatu Islamske republike se stopnjuje od umora Jine Maše Amini leta 2022 in gibanja pod sloganom jin, jiyan, azadi.
Zakrivanje resnice in njeno odstiranje
Da ne bi padla, se je z rokami oprla na steno maternice in se upirala učinkom tablete za splav. Že od otroštva jo je vodil glas trpeče matere, ki jo je učila naukov upora in življenja. Naučila se je vztrajati.
„بۆیەت دەبەستم تا خووی پێ بگری، نەک تا من ماوم لە بەندا بمری“.
„Privežem te, da se na to navadiš; da dokler bom živa, ne boš usahnila v ujetništvu.“
Med življenjem in časom se odvija vojna!
Da ne bi padla, se je z rokami oprla na steno celice. Čas se je razkrojil v neskončni somrak, v katerem ni bilo razlike med dnevom in nočjo. Potovala je po tem večnem mraku in iskala način, kako obstajati onkraj golega preživetja, da bi dojela bistvo resničnega obstoja. Z režimskimi metodami ustrahovanja in dvajsetimi pištolami uperjenimi vanjo so jo označili za teroristko – ironična oznaka, ki ujame bistvo javnega strahu, ki ga je bila prisiljena prenašati.
Sedemnajstletni fant, ponovno združen s svojo teto, s katero se več let nista videla, je skupaj z očetom, sestro in svakom, ležal na tleh. Njihove roke so bile zvezane za hrbtom, pištole pa grozeče usmerjene v njihove glave. Ta tako imenovana „sveta družina“ – temeljni kamen, na katerem je bila zgrajena Islamska republika – je bila zvezana in potisnjena ob tla. Krut nasmeh zmagoslavja, značilen za moč „državne družine“, je operacijo označil za uspešno.
Napredujejo vedno višje in višje …
Pred njenimi očmi so se kot tragičen film odvijali prizori pobojev in uničenja na tisoče kurdsko-sirskih (rožavskih) družin.
V skrajni telesni oslabelosti se je oklepala sten celice št. 33 v Evinu, prav tiste celice, v kateri je bila leta 2009 pridržana pod istimi obtožbami, da je “Kurdinja“ in “ženska“ ter da si prizadeva za xwebûn (samobitnost). Iz celice št. 4 sliši zvok očetovega kašljanja; utrpel je tri kapi, prav tako je bil zaradi raka pred kratkim operiran, medtem ko njegovo telo še vedno nosi brazgotine krogel iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Iz drugih celic sliši tudi krike sestre, ki ponavlja svoje prošnje, da bi videla svojega edinega otroka, ki je na smrt prestrašen.
Prvi dan zaslišanja so ji ponudili, da potihoma rešijo zadevo brez sodišča!
Med zaslišanjem so jo večkrat obesili, tudi zakopali deset metrov pod zemljo, in ko je bila zlomljena, so jo spet izvlekli!
Zgodovinski spomin je poln teh dogodkov – prinese globoko razumevanje, ki ga ne porodi odtujenost, temveč življenje v Kurdistanu od malih nog. Že od otroštva je bila označena za separatistko in pripadnico drugega spola, nikoli priznana kot prava državljanka. Bila je pred izbiro: ali bo te oznake, ki so jo že definirale, zavrnila in se pridružila sistemu ali pa si bo plemenito prizadevala služiti svojemu ljudstvu. Da, za osrednjo oblast so Kurdi nepomembni, ne štejejo nič, medtem ko njihove obsodbe nosijo največjo težo.
Nacionalno-državna miselnost se za lastno preživetje ni sramovala uporabiti najnasilnejših metod, s čimer je nadaljevala krog nadvlade in nasilja.
Brezmejni orientalizem se udejanja kot centralistični in avtoritarni značaj, ki zarisuje ostre meje med seboj in drugim. Brez oklevanja uporablja politiko in nasilje zavoljo marginalizacije in esencializacije struktur.
Obravnava družbene resničnosti na materialen in objektiven način – in ne realno – zakriva zgodovinske resnice s politikami izbrisa. Ta pristop se ujema s pozitivistično znanostjo, ki se razlikuje od zapletenejšega področja sociologije. Nedvoumno vključuje sprejemanje in izvajanje strategij, značilnih za kapitalistično modernost, in ne za antikapitalizem.
Zunanje sile so z uporabo strategije kapitalistične modernosti na Bližnjem vzhodu razdrobile ozemeljsko telo in bistveno kulturno celovitost Kurdistana, s čimer so Kurde že od začetka zaznamovale s stigmo separatizma. Kurdistan predstavlja dinamično družbo, ki se je skozi zgodovino upirala podreditvi s strani katere koli države. Ključna razlika v sodobni kurdski družbi je v njenem evolucijskem premiku od nacionalizma k vzpostavitvi socialistične skupnosti.
Ne s prikrivanjem ali sovražnostjo, temveč s spoštovanjem vseh veroizpovedi …
Obravnavanje separatizma zahteva vzpostavitev zakonskega okvira – takšnega, ki kurdske posameznice in posameznike pogosto neupravičeno stigmatizira kot separatiste.
Med zaslišanjem zopet izpostavijo zlomljenost njenega duha.
Scenarij se odvija kot tragikomična drama, v kateri se, pragmatični in pozitivistični igralci preko izvajanja svojih politik vsakodnevno hranijo s kapitalistično modernostjo. Tukaj gre predvsem za identiteto in ne za varnost. Ko gre za vprašanje nacionalne varnosti, so skrbi, povezane z identiteto in družbeno varnostjo, sistematično spodkopavane in zanemarjane. Poleg tega se posamezniki, odgovorni za reševanje teh vprašanj, pogosto soočajo z globoko zakoreninjenimi osebnimi dilemami, zaradi katerih personalizirajo širše probleme in skrajno poglabljajo krizo.
Človeka opredeljujejo njegov spol (prva razsežnost zaznavanja), jezik, kultura, umetnost, sposobnost upravljanja, svoboda, način življenja in splošna ideologija. Ko je katera koli od teh razsežnosti življenja prekinjena ali odrezana, za človeško življenje ne ostane več prostora. Če prekinete voljo ženske kot dostojanstvenega človeškega bitja, ni več prostora za svobodno življenje. To pomeni padec človeško-etično-političnih meril, takrat življenje, v odsotnosti lastne identitete, postane obrambno in preide v fazo upora.
Žalitve, ponižanja in grožnje napolnijo prostor in imajo še večji učinek v luči najslabših psihičnih in fizičnih stanj kot posledice dolgotrajne gladovne stavke – pritiski identitete in zgodovine se umirijo. Meseci molka se spremenijo v izzivalni krik: „Nisem teroristka!” Zasliševalčeve stisnjene pesti vsakič znova potrdijo njegovo avtoriteto državnika. Njegovo rjovenje postane krik: „Zakaj prikrivaš resnico?!”
Zakrili ste najglobljo družbeno resnico: bistvo ženskosti, njeno identiteto, njeno kurdskost, njeno življenje in njeno svobodo. O kakšni resnici in o kakšnem prikrivanju govorite?!
Zakrivanje, izbris, asimilacija – to so sistematični ukrepi, ki sejejo najglobljo družbeno škodo in prizadevanje za resnico opredeljujejo kot kljubovanje državi in konflikt z drugimi. Prav te politike ohranjajo neusmiljen krog zasliševanja, ki se neprestano vrti zaman.
Služiti ljudstvu ter ukvarjanje z družbenimi in etičnimi storitvami zunaj meja nacionalne države je kriminalizirano in podvrženo ustvarjanju manipulativnih scenarijev. Prav tako pa pogosto ustrahovanje z alternativnimi scenariji spodkopava družbeno zaupanje. Pri tem se spregleda, da se demokratizacija družbe dogaja zunaj okvirja nacionalne države in da izgradnja etično-politične družbe vključuje dejavno izpopolnjevanje in izboljševanje pomanjkljivih politik države.
Avtoritarnost, seksizem in verski ekstremizem so temeljni vzroki družbenih, političnih, gospodarskih in kulturnih kriz. Zato ti vzroki ne morejo biti rešitev. Ljudje sami so tisti, ki posedujejo družbeno in politično zavest ter voljo, potrebno za premagovanje teh kriz. Zakrivanje resnice o ženskah, Kurdih in vseh marginaliziranih skupnostih ter podleganje zgodovinskim izkrivljanjem predstavlja njeno največje zakrivanje.
Gre za zgodovinsko zakrivanje in ne za rešitev. Že pri opredelitvi problema se soočate s težavo, pri podajanju rešitve pa ste nemočni.
S težavami se ne soočajo le Kurdi, to seže tudi širše. Jedro problema je postalo zamegljeno in s tem vsaka preiskava nesmiselna. Analiziranje družbene resničnosti zahteva pristope, ki so bolj znanstveni, filozofski, realistični in sociološki. Sprejeti je treba strategije, ki natančneje odražajo resnico. Zgolj površinsko obravnavanje problemov, namesto da bi jih pristno razreševali, nikoli ne more zagotoviti prave rešitve. Uničevanje potenciala žensk in marginaliziranih skupnosti s strahom in ustrahovanjem je nesprejemljivo. Demokracija in politika se ne bi nikoli smeli bati soočanja z družbenimi realnostmi, ki imajo močan zgodovinski spomin na genocid, zanikanje in uničenje.
Prava politika se pokaže šele, ko tisti, ki so tradicionalno odrinjeni na rob, postanejo aktivni udeleženci. Uteleša opolnomočenje razlaščenih, tistih, ki so domnevno neprimerni za politično udejstvovanje, in ko se ti začnejo ukvarjati z družbenimi problemi – takrat na tem področju ni ne strahu ne groženj. Izkažejo odločnost in sposobnost. Suverena retorika mora navdihovati iskanje resnice in oblikovanje volje. Diktiranje smeri potovanja in identitete potnika v skladu s centralizirano oblastjo ne predstavlja demokracije, temveč temeljno kršitev demokratičnih načel. Pravičnosti se ne doseže z uveljavljanjem zakonov, ki so sami izvor krize. Če iste oblasti, ki povzročajo smrt, revščino, izkoriščanje, aroganco in hinavščino, izvajajo tudi kazen, ali lahko upravičeno trdimo, da je bila dosežena pravičnost in izražena resnica? Kakšen pomen ima lahko takšna trditev, če je resnica sama sistematično zakrivana? Razlika med „središčem“ (مركز) in „obrobjem“ (مرز) je v eni sami črki (ك). Ta črka simbolizira zakrivanje resnice, ki je zakoreninjena v samem središču.
Že več mesecev je v samici, prikrajšana za knjige, stike in obiske. Zaradi pogostih krvavitev in nenehnih gladovnih stavk je njeno zdravje doseglo kritično stanje. Podvržena je neusmiljenim zaslišanjem in prisiljena je priznati stvari, ki jih ni storila. Ali obstaja še kaj drugega kot izčrpavanje zavoljo izvlačenja informacij? Na glas si ponavlja, da je majhna kapljica v velikem oceanu, katerega tok je neizogiben.
Masira si noge, da bi lahko stala. Dvigne se in pade. V teh petih mesecih se je večkrat podala na rob neobstoja. To ni nepredvidljivo; na to potovanje smo se podali s takšnimi vzponi in padci. To je smisel našega življenja: bolečina, ki nas ne ubije, nas jača. Že od otroštva, a zdaj še izrazitejše, smo živeli na robu, naša življenja so oblikovale otroške zgodbe, poezija in pesmi – na edinstven način smo se prebijali skozi izdajstvo in junaštvo, ljubezen in sovraštvo, smrt in življenje. Bistvo življenja na robu obstoja in neobstoja smo čutili in živeli z vsem svojim bitjem.
Rodili smo se obsojeni. Vse naše življenje mora biti neusmiljeno prizadevanje, da bi dokazali svojo vrednost. Morda še nismo postali, kdor smo, vendar si moramo prizadevati, da bi bili, kdor smo.
Ves Bližnji vzhod je preplavil vonj po zažganem in krvi. Vsak trenutek ji v misli prikliče še en strašljiv spomin. Prvo truplo je videla pri osemnajstih letih, ko je Kadijah bila z zvezanimi rokami zažgana, od glave do pet, s strani njenega moža in svaka. Teh resničnih zgodb je neskončno. Pri svojem delu in na univerzi se je srečala še z desetinami drugih primerov družbene škode, ki kažejo, v kako poraznem stanju je družba. Spominja se na desetine žensk in otrok, ki so med napadi ISIS z lastnimi očmi videli svoje može, brate in očete obglavljene. Spominja se na desetine deklet, ki so jih ujeli ter večkrat posilili in nekatera, ki so se zažgala.
Matere, ki so držale svoje dojenčke, medtem ko jim je mleko usahnilo, in bosonoge otroke – na stotine jih je ležalo na kamnitih skalah ter se izsušilo. Na desetine bork, katerih telesa so bila zažgana in razkosana zaradi turških zračnih napadov na eni strani in napadov ISIS na drugi. Bork, ki so se žrtvovale za Khadije, otroke in žalujoče matere.
Nenadoma se zbudi, ne more vstati in začne bruhati – očiščenje zgodovinske travme.
Na Bližnjem vzhodu je kriza presegla tragične razsežnosti in globoko destabilizirala celotno družbeno tkivo. Regijo je v nemir pahnilo izvajanje modernih, kapitalističnih strategij, orientalističnih perspektiv in zgrešenih politik, ki so usklajene z globalnimi strateškimi interesi. Ti dejavniki so skupaj povzročili obsežno opustošenje in vsesplošno prelivanje krvi.
Prisiljena je sedeti, grožnje in ponižanja pa se nadaljujejo. Njene roke so bile zaznamovane z globokimi brazgotinami iz vojne. „Zakaj si za deset let odšla v Sirijo? Zakaj nisi šla v Evropo?“
V jedru vprašanja se globoko čuti privlačnost Evrope in Zahoda. Kot da bi govorili o svojih sanjah ali vas silili k tistemu, čemur nasprotujejo! Tam, kjer smo, ne spadamo in ko odidemo, moramo najti svoje mesto!
Po razočaranju in neuspehu, ki sta sledila primeru iz leta 2009, ki ga vi označujete za zmago, je služila človeštvu onkraj umetnih meja, vi pa ste ostali isti zasliševalec iz leta 2009, ki ni mogel postati niti vojak. Zaradi pomanjkanja zdravega družbenopolitičnega ozračja se je oddaljila od svoje države. Življenje je izgubilo svoj smisel. Preselila se je v kraj, ki je prav tako pripadal njej (kot ste rekli, sirski Kurdistan je naš, prav tako turški in iraški Kurdistan). Torej ni šla nikamor izven tistega, kar ji je po pravici pripadalo. Seveda, če je vaše, ne more biti njeno? Še en kraj na Bližnjem vzhodu, kjer poteka revolucija. Sanj ni mogoče ubiti. Alternativni in demokratični sistem je z uporom stoletja v Kobaneju (tam seveda ni šlo za enostranski, temveč za ideološki boj) dosegel svoj vrhunec in postal prelomnica za celotno regijo in svet. Začetek novega poglavja demokratizacije.
Kljub vsem bolečinam in težavam je bilo delo v begunskih taboriščih zanjo največji moralni in etični prispevek skupnosti, ki je dolgo trpela pod zatiranjem. Opravljanje takšnega humanitarnega dela, ki s prečkanjem meja postane revolucionarno … ste bili morda tam tudi vi?
Glas se dvigne: So tam vsi pripadniki PKK?!
To pomeni, da je na milijone podpornikov PKK. Toda kaj je bistvo te skupine? To je pripadnost filozofiji Apota [Abdullaha Öcalana, op.ur.], vodje, ki je kot sociolog podal poglobljene analize Bližnjega vzhoda in Kurdistana. Čeprav je od mednarodne zarote leta 1999 že 25 let zaprt v osamitvi na otoku Imrali, se je odločil za metode sodelovanja zunaj sistema nacionalne države in si to šteje v čast. Vaša opredelitev problema je v osnovi napačna.
Prepričanje, da se revolucije začnejo s transformativno miselnostjo, kateri sledijo strukturne spremembe, je temeljno načelo sodobnih revolucij.
V revoluciji se človekov značaj seveda izoblikuje. Izdajstvo in junaštvo postaneta izrazitejša, saj sta na preizkušnji v kontekstu družbenih in političnih odgovornosti. Ko se poglobljeno ukvarjaš z družbenimi vprašanji in jasno opazuješ trenutno okolje ter vidiš nujno potrebo po organiziranju in mobilizaciji prebivalstva, razumeš pomen sistematičnih pristopov in obnove moralno-politične družbe sredi konflikta. V tem kontekstu se je Iran sam boril proti ISIS. S temi izkušnjami se naučiš praktičnih in zelo učinkovitih rešitev. Dokler ne bo vzpostavljena demokratična modernost, se je nemogoče izogniti vmešavanju in posredovanju kapitalistične modernosti v regiji. Bližnji vzhod mora ponovno prevzeti svojo temeljno vlogo v družbenem procesu.
V moderni zgodovini demokratičnega Bližnjega vzhoda sile nacionalne države in mehanizmi demokratičnega upravljanja delujejo skupaj v dialektičnem odnosu. Za razumevanje te dinamike je treba sprejeti lokalne razlike, vendar to ne pomeni separatizma! V Siriji so na primer demokratične in revolucionarne ljudske sile posedovale zmožnost rušenja vlade, vendar so se namesto tega odločile za vzpostavitev lastnega sistema, s čimer so zmanjšale Asadovo osrednjo oblast. Revolucionarni sistem napreduje po lastni poti. Demokratizacija družbe vključuje demokratizacijo družine, da bi presegli predsodke glede spola, demokratizacijo religije, da bi presegli verski dogmatizem (ne da bi bili do vere sovražni), in demokratizacijo vseh obstoječih institucij, da bi preprečili avtoritarnost. To tvori skupni teoretični okvir, ki preprečuje padec v diktaturo in izbris pristnih tradicij narodov regije, ki so pomemben del njihove identitete in obstoja.
Namen vseh njenih dejavnosti in prizadevanj je bil v služenju in izpolnitvi zgodovinske dolžnosti do svojih živetih izkušenj in zgodovinskih zatiranj. Trdno je prepričana, da je prava pot do demokratične družbe demokratični pristop k izgradnji etično-politične družbe, v kateri ljudje razpravljajo o družbenih vprašanjih, jih obravnavajo kot svoje skrbi in iščejo rešitve. To je bistvo demokracije.
Demokratično samoupravljanje, ki ga vodi paradigma demokratičnega naroda (ki vključuje vse etnične skupine znotraj svojih meja), je namenjeno reševanju globoke krize na Bližnjem vzhodu. Ta pristop poudarja organiziranje prebivalstva z načeli sociologije svobode in uporabo jineolojî v svojih politikah.
Discipline, ki vključujejo poglobljeno zgodovinsko, družbeno in politično analizo, ponujajo rešitve, ki ljudem omogočajo, da se dvignejo in sami rešujejo probleme in krize. Tako lahko ustanovijo odbore za mir, gospodarstvo, izobraževanje, storitve, zdravje, kulturo in umetnost, religijo in vero, mlade in ženske, kjer se dnevno rešuje na stotine vprašanj, tudi v najbolj kritičnih vojnih razmerah. Moški in ženske, ki sodelujejo v svobodnem sobivanju in skupnem vodenju, obnavljajo družbo, ki jo je razdejala in zajela kriza, ter življenju, ki mu je bilo odvzeto bistvo, dajejo nov smisel. Trdno in neomajno verjamejo, da so na poti do svobode. Kljub vsem težavam in trpljenju ideološke revolucije doživljajo svobodo iz trenutka v trenutek. Ta vizija ne razlikuje med Sirijo, Iranom, Irakom, Turčijo, Afganistanom in drugimi regionalnimi državami ali Gazo, ki se je soočila z genocidom in prelivanjem krvi tisočev ljudi. To je bistvo svobode.
In tisti, ki so se podali na pot resnice in svobode, so na novo opredelili pomen življenja in smrti. Ne bojimo se smrti, temveč življenja brez časti, zaznamovanega s suženjstvom. Resnično svobodno življenje se začne, ko ženske – prve izmed koloniziranih – živijo z neomajno odločnostjo za svoje dostojanstvo in čast ter sprejmejo smrt v prizadevanju za svobodno življenje.
Niti #Sharifeh_Mohammadi niti jaz, skupaj z drugimi ženskami, obsojenimi na smrt, nismo niti prve niti zadnje obsojene zgolj zaradi prizadevanja za svobodno in častno življenje. Vendar brez žrtvovanja svobode ni mogoče uresničiti. Cena svobode je precejšnja. Naš zločin je povezovanje Jin in Jiyan z Azadi (ženske in življenje s svobodo).
Jaz sem ona. Ona je jaz. Toda jaz sem le kapljica v oceanu. Ti si ocean. Naš tok je neizogiben. Smo odstrti.
Pakhšan Azizi
julij 2024, zapor Evin
