V 92. letu starosti je v Barceloni preminil Raoul Vaneigem
Kot pomemben revolucionarni mislec druge polovice 20. stoletja je s svojim delom pomembno zaznamoval antikapitalistične, libertarne socialistične in antiavtoritarne tokove, njegova kritika odtujenega vsakdana pa ostaja aktualna tudi danes.
V spomin na Raoula Vaneigema spodaj objavljamo njegovo besedilo v podporo ljudski samoorganizaciji v mehiški zvezni državi Oaxaca leta 2006, kjer je takrat več mesecev velik del glavnega mesta dejansko upravljalo široko družbeno gibanje APPO (Asamblea Popular de los Pueblos de Oaxaca – Ljudska skupščina ljudstev Oaxace). Besedilo je bilo v slovenščino prevedeno že ob teh dogodkih.
O Raoulu Vaneigemu
Raoul Vaneigem (1934–2026) je bil belgijski pisatelj, filozof in član Situacionistične internacionale med letoma 1961 in 1970. Svetovno prepoznavnost je dosegel z Revolucijo vsakdanjega življenja, enim ključnih besedil situacionističnega gibanja. V svojih delih je razvijal radikalno kritiko kapitalizma, države, hierarhije in vseh oblik oblasti, hkrati pa zagovarjal samoupravljanje, ustvarjalnost, neposredno demokracijo in osvoboditev vsakdanjega življenja izpod logike blaga in prisile. Njegovo delo je navdihovalo generacije revolucionarnih, libertarnih in avtonomnih gibanj ter ostaja pomembna referenca za vse, ki si prizadevamo za svobodno, solidarno in brezrazredno družbo.
Raziščite življenje in ideje Raoula Vanegeima:
★ An archive of texts and documents by and about Raoul Vaneigem
O komuni Oaxace
Komuna Oaxaca je ime za obdobje ljudske samoorganizacije v mehiški zvezni državi Oaxaca leta 2006, ko je več mesecev velik del glavnega mesta dejansko upravljalo široko družbeno gibanje APPO (Asamblea Popular de los Pueblos de Oaxaca – Ljudska skupščina ljudstev Oaxace).
Dogajanje se je začelo maja 2006 s stavko učiteljskega sindikata, ki je zahteval višje plače in boljše pogoje dela. Ko je guverner Ulises Ruiz Ortiz junija nasilno poskušal razbiti protestni tabor, se je gibanje močno razširilo. Učiteljem so se pridružili študenti, staroselske skupnosti, sindikati, feministične skupine, levičarske organizacije in številni prebivalci mesta. Nastala je APPO, ki je povezala več sto organizacij.
V poletnih in jesenskih mesecih leta 2006 je APPO organizirala ljudske skupščine in neposredno demokracijo. Postavila je na tisoče barikad za obrambo pred policijo in prevzela upravljanje več radijskih in televizijskih postaj. Organizirala je varnost, komunikacijo in del vsakdanjega življenja brez državnih oblasti.
V tem obdobju je bila oblast guvernerja v mestu Oaxaca de facto močno omejena, zato lahko govorimo o kratkotrajni obliki dvojne oblasti oziroma revolucionarne komune.
Jeseni 2006 je mehiška zvezna vlada poslala zvezno policijo (PFP), ki je po več tednih spopadov ponovno vzpostavila državni nadzor. Sledili so množične aretacije, politični procesi in številni primeri kršitev človekovih pravic. Med dogodki je bilo ubitih več ljudi, med njimi tudi ameriški neodvisni novinar Brad Will.
Komuna Oaxaca je ostala pomembna referenca za antiavtoritarna in avtonomistična gibanja po svetu. Pogosto jo primerjajo s Pariško komuno, argentinskimi ljudskimi skupščinami po krizi leta 2001 ter revolucionarnimi eksperimenti v Rojavi, čeprav so med njimi velike zgodovinske in politične razlike. Za številne libertarne socialiste in anarhiste predstavlja enega najpomembnejših primerov množične samoorganizacije v 21. stoletju. ⚑
Raoul Vanegeim:
Poziv partizana individualne in kolektivne avtonomije
Upoštevajoč, da imajo prebivalci Oaxace pravico živeti, kakor želijo, v svojem mestu in regiji.
Upoštevajoč, da so bili žrtve brutalne agresije policije, vojske in vodov smrti, ki jih plačujeta skorumpirani guverner in vlada, kateri ne priznavajo več nobene avtoritete.
Upoštevajoč, da je pravica do življenja legitimna pravica prebivalcev Oaxace in da so okupacijske ter represivne sile tiste, ki delujejo nezakonito.
Upoštevajoč, da miren in množičen odpor prebivalstva Oaxace dokazuje tako njegovo odločenost, da ne bo popustilo pred grožnjami, strahom in zatiranjem, kakor tudi odločenost, da na nasilje policije in paravojaških morilcev ne bo odgovorilo z nasiljem, ki bi opravičevalo trpljenje in smrt, ki ju ustvarjajo sovražniki življenja.
Upoštevajoč, da je boj ljudstva Oaxace boj milijonov ljudi, ki zahtevajo pravico do dostojnega življenja in ne do življenja živali v svetu, kjer so vse oblike življenja ogrožene zaradi finančnih interesov, logike dobička, trgovskih mafij ter spreminjanja naravnih virov v blago – vode, zemlje, rastlinskih in živalskih vrst, žensk, otrok in moških, vseh zasužnjenih v svojih telesih in svojem znanju.
Upoštevajoč, da je globalni boj v imenu življenja in proti totalitarnemu gospostvu blaga tisto, kar lahko prepreči, da bi ljudstvo Oaxace zapadlo v brezup, ki vedno služi oblasti, saj ohromi mišljenje, nas razoroži zaupanja vase ter ovira našo zmožnost zamišljanja in ustvarjanja novih rešitev in novih oblik boja.
Upoštevajoč, da se mednarodna solidarnost prepogosto zadovolji zgolj z emocionalnimi izlivi, humanitarnimi diskurzi in praznim govoričenjem, v katerem zadovoljstvo najde le dolgočasje govorca.
Želeč, da bi ljudska skupščina Oaxace prejela praktično podporo, zato da bi to, kar še ni komuna, to lahko postalo. To, kar danes brsti v Oaxaci, se umešča v kontinuiteto Pariške komune ter andaluzijskih, katalonskih in aragonskih kolektivov, nastalih med špansko revolucijo v letih 1936–1938, v katerih je samoupravna izkušnja postavila temelje nove družbe.
Zato pozivam k vsakršni ustvarjalnosti, da bi se razrešila vprašanja, ki se morajo – upravičeno ali ne – pojaviti ob vzpostavljanju oblasti ljudstva in za ljudstvo oziroma neposredne demokracije, v kateri bi bile individualne zahteve upoštevane, obravnavane z vidika njihove morebitne uskladitve in potrjene s kolektivnim priznanjem, ki omogoča njihovo uresničitev.
Kako je mogoče in zaželeno, da svojci žrtev represije in policijske okupacije vložijo tožbe proti vladi in institucijam, odgovornim za umore in nasilje? Kako jim zagotoviti mednarodno podporo?
Kako preprečiti zapiranja, delovanje paravojaških skupin in ponovni padec regije v krvave roke skorumpiranih oblasti?
Kako onkraj začetnega besa, ki sta ga povzročili policijska in mafijska okrutnost, pomagati prebivalstvu Oaxace z učinkovitimi zagotovili za težnjo, ki jo nenehno izraža: ne želimo biti več ujetniki nobenega nasilja?
Kako delovati tako, da se nobeno zatiranje ne bi izvajalo nad pravico do življenja posameznikov in skupnosti, povezanih v obrambo te univerzalne pravice?
Kakšno podporo lahko civilnemu odporu Oaxace nameni mednarodna solidarnost, da bi civilni odpor postal preprosto izraz legitimne pravice nekega ljudstva, da si vlada samo z neposredno demokracijo?
V srednjeročni perspektivi:
Če si tega želi, kako lahko sodelujemo s komuno Oaxaca pri organizaciji preskrbe individualnih in kolektivnih potreb po hrani in drugih dobrinah?
Kako lahko pomagamo ljudskim skupščinam, da bodo brez posredovanja oblasti »od zgoraj« same organizirale promet, zdravstvene storitve, oskrbo z vodo, elektriko in drugo infrastrukturo?
Kakšen mednarodni prispevek lahko damo projektu »alternativnega izobraževanja«, ki se med dolgotrajno stavko učiteljev razvija v Oaxaci?
Ali res ne obstaja nobena znanstvena organizacija, ki bi lahko olajšala razvoj naravnih in neonesnažujočih virov energije v regiji Oaxaca? Cilj bi bil dvojen. Po eni strani preprečiti, da bi bili ti viri avtoritarno uvedeni v korist države in multinacionalk, kakor se je zgodilo v Istmu. Po drugi strani pa se zavedati, da ima za nas energetska in okoljska skrb smisel le v povezavi s samoupravljanjem. Le v tem okviru bodo novi viri energije služili samoupravnim skupnostim. Naravni in neonesnažujoči viri energije ne omogočajo le neodvisnosti od naftnih in tehnoloških mafij, temveč lahko po povrnitvi stroškov naložb postopoma ustvarijo brezplačnost energije. Ta pa hkrati pomeni možnost brezplačnega javnega prevoza, zdravstva in izobraževanja ter je – poleg tega, da predstavlja izjemno orožje proti tiraniji trga – tudi najboljše jamstvo našega človeškega bogastva.
Vsakič, ko revolucija bogatenja vsakdanjega življenja vseh ljudi ni postavila kot svoj temeljni cilj, je s tem oborožila represijo. ★
Objavljeno leta 2006 v mehiškem časopisu La Jornada. V angleščini je komunike objavljen tukaj.
