Po bibličnih štiridesetih dneh in 624 minutah hidracijsko-propagandnih odmorov se je zaključilo Trumpovo svetovno prvenstvo v nogometu za moške v Združenih državah Amerike, Kanadi in Mehiki.
Konec je. Zdaj lahko ZDA s svojimi sionističnimi zavezniki nadaljuje z bombariranjem otrok v Iranu. Argentinci se lahko ponovno posvetijo golemu preživetju zaradi krutega neoliberalizma njihovega predsednika in posledične hiperinflacije.
Konec je kruha in iger. Naj se nadaljuje izkoriščanje človeka po človeku, naj se zbudi vsakdanji stres zaradi pomanjkanja življenjskih sredstev, naj bo končno vse po starem. Po bibličnih štiridesetih dneh in 624 minutah hidracijsko-propagandnih odmorov se je zaključilo Trumpovo svetovno prvenstvo v nogometu za moške v Združenih državah Amerike, Kanadi in Mehiki.
Ogledali smo si lahko 104 nogometne tekme, a o nogometu ne duha ne sluha. Amerikanizirana izvedba svetovnega prvenstva nam je namesto spektakla nogometa ponudila spektakel geopolitičnega resničnostnega šova, tehnološkega imperializma, pralnice denarja in omejenega dostopa do nogometa za množice delavcev.
Geopolitični resničnostni šov
Najslabše svetovno prvenstvo do zdaj. Najslabše je bilo že pred začetkom. Karte za posamezne tekme pod nekaj tisoč evri ni bilo mogoče dobiti. Razdalja med posameznimi prizorišči je obsegala več časovnih pasov. Imperialistični vojski ZDA in sionistične tvorbe sta porušili nogometno infrastrukturo ene izmed reprezentanc udeleženk – Islamske republike Iran. Tej isti reprezentanci so organizatorji preprečili pošteno sodelovanje na turnirju in ji na koncu s pomočjo tehnologije morali ukrasti zadete gole.
Predsednik ZDA se je brezsramno hvalisal, da je zlobiral preklic rdečega kartona za napadalca svoje reprezentance Folarina Baloguna, kljub temu, da ni vedel kaj rdeči karton pomeni. Tekmo so razdelili v četrtine, da so lahko skupno predvajali 10 ur več ekonomske propagande, kot bi je sicer. Tehnologijo video pomočnika (VAR) so zlorabljali tako, da so države imperialnega centra lažje zmagale – včasih z očitno prevaro. Določene afriške, azijske, latinoameriške – torej reprezentance držav izkoriščanega trikontinenta – so na mejnih prehodih obravnavali kot teroriste ali švercerje. Najboljšemu afriškemu sodniku Omarji Abdulkadirju Artanu so ameriški cariniki po večurnem zasliševanju prepovedali vstop v Združene države amerike.
Najslabše nogometno prvenstvo do zdaj. Svetovna prvenstva smo imeli radi, saj so omogočala vsaj simbolično maščevanje majhnih proti večjim, izkoriščanih proti izkoriščanim – tokrat nam niso pustili niti upati na presenečenje. Na Iran v izločilnih bojih. Na Bosno v polfinalu. Na Maroko v finalu. Nič od tega.
Svetovno prvenstvo kot indikator dinamik v politično-ekonomskem svetovnem sistemu
Najslabše svetovno prvenstvo do zdaj. Razen tistega, ki ga je gostil Benito Mussolini leta 1934. Ali tistega iz leta 1978, ki ga je gostil Rafael Videla, vodja argentinske vojaške hunte. Ali tistega nazadnje, ko so za interese vladajočega razreda med gradnjo nogometne infrastrukture umirali azijski delavci in delavke v Katarju. Ali tistega …
Nogometna svetovna prvenstva so od vznika, prvega je mednarodna nogometna zveza FIFA organizirala leta 1930 v Urugvaju, predvsem indikator dinamik v politično-ekonomskem svetovnem sistemu. Nič novega. Razlika je zgolj v tem, da se organizatorji tokratnega svetovnega prvenstva, krajše Donald Trump in njegov največji oboževalec Gianni Infantino – sicer predsednik mednarodne organizacije, ki je v geopolitičnem smislu močnejša od večine nacionalnih držav – niso skrivali.
S svetovnim prvenstvom so se države kot je bila fašistična Italija, fašistična Argentina, sužnjelastniški Katar, umestile v liberalni svetovni red kot legitimne članice.
Pravzaprav so letošnje svetovno prvenstvo organizirali povsem transparentno. Pretekla svetovna prvenstva so organizatorjem – vladam gostujočih držav – in mednarodni nogometni zvezi služila kot orodje sportswashinga. S svetovnim prvenstvom so se države kot je bila fašistična Italija, fašistična Argentina, sužnjelastniški Katar, umestile v liberalni svetovni red kot legitimne članice. Preko organizacije so pokazale svojo državotvornost, s spektaklom so izkazale svoj ugled in čast svojega vladajočega razreda.
Tokratno amerikanizirano svetovno prvenstvo je potekalo v podobnem a hkrati obratnem duhu. Potekalo je v duhu anti sportswashinga. Prvenstvo ni skušalo pokazati, da v fašistični ameriki obstaja demokracija in svoboda govora, temveč je služilo predvsem razkazovanju mišic. Trump pokliče Infantina in spremeni odločitev sodnikov na tekmi – ker lahko. Iranu je bilo onemogočeno pravično tekmovanje – ker lahko. Vstopnice so bile nesramno drage, navijačem je prepovedano pešačiti do stadiona, somalijskemu sodniku je bil prepovedan vstop v državo – ker lahko.
Tokratno svetovno prvenstvo torej ni bilo namenjeno, da se vlado ZDA pokaže boljšo, kot je v resnici, temveč Trumpovemu razkazovanju mišic in postavljanju periferije na svoje mesto.
Preberite tudi prispevek Rdeče pese iz začetka prvenstva:
★ Svetovno prvenstvo v Ameriki: kdo si ga lahko privošči?
Nogomet kot polje razrednega boja
Zdi se, da bo vsa ta transparentnost razmerij moči, ki so jih organizatorji kar sami postavili na ogled svetovni javnosti, zamajala vero v nogomet. Zdi se, da bomo nogometni romantiki, zaljubljenci v Maradono, otroci, ki ves prosti čas posvečamo nabijanju fuzbala na igrišču, spregledali. Amerikanizirano svetovno prvenstvo bi lahko služilo kot odčaranje zaslepljenih množic, ki bodo slabe televizijske prenose, predrage karte za obisk slabo organiziranih tekem, sponzorske športne opreme, zamenjale z ogledom tekem svojega lokalnega kluba, z igro nogometa izza bloka, skratka z nogometno romantiko. A to so zgolj še ene v vrsti utopističnih želja.
Trumpovo svetovno prvenstvo bo za FIFO naredilo največji dobiček v zgodovini svetovnih prvenstev prav zaradi nas, nogometnih zaljubljencev, ki si ne moremo kaj, da ne bi gledali najslabšega nogometnega prvenstva do zdaj. Finale letošnjega prvenstva med Španijo in Argentino si je ogledalo več kot milijardo in pol ljudi. Stadioni so bili kljub astronomskim cenam vstopnic polni. Panini je prodal milijarde in milijarde sličic. Vse je ostalo tako kot na prejšnjih svetovnih prvenstvih, le da se malo pritožujemo nad VAR-anjem in hidracijsko-propagandnimi premori.
Vseeno pa lahko od Trumpovega prvenstva odnesemo nekaj naukov. Predvsem se lahko nehamo pretvarjati, da je lahko šport, še sploh pa nogomet, kakorkoli ločen od politike.
Vse v nogometu je politično od njegovega vznika na angleških kolidžih pred dobrim stoletjem in pol. Pravila igre niso od boga dana, temveč so jih napisali ugledni kravatarji. Od nastanka prvih tekmovanj in klubov je nogomet služil kot polje razrednega boja. Ni naključje, da se velik del angleških klubov imenuje city in united – oboje označuje razredno pripadnost.
Vsi imajo enake možnosti za uspeh, le da imajo nekateri malo boljše možnosti že od rojstva.
Po zemeljski obli se je nogomet širil hkrati s širjenjem industrijske revolucije, to je britanskega imperija in nemudoma postal ideološka nadstavba kapitalizma. Ideologija hitreje, višje, močneje, ideologija meritokracije in ideologija fair playa se odlične ujema s kapitalistično meritokracijo – vsi imajo enake možnosti za uspeh, le da imajo nekateri malo boljše možnosti že od rojstva.
Nogomet torej vladajoči razredi že od samega vznika uporabljajo kot orodje represije in pasivizacije delavstva. Hkrati je nogometno prizorišče indikator družbenih sprememb – ne pozabimo recimo, da so se nacionalne sovražnosti pred razpadom Jugoslavije najmočneje kazale na nogometnih tribunah.
Športa in politike se ne da ločiti. Kdor se pretvarja, da se da, v resnici podpira politiko vladajočih razredov.
Nogometa tako niso pokvarili grdi grdi Trump in grdi grdi Infantino, temveč je bil tako zastavljen že v svojih začetkih. Kaj potem sploh ostane nam, zaljubljencem v nogometno igro, avtohtonim prebivalcem tribun, huliganom in zanesenjakom, nogometnim romanikom?
Poleg represivne vloge nogometa in njegove moči prikazovanja družbenih razpok, je nogomet v zgodovini bil in je lahko spet polje odpora.
»Kaj pa navijači? Ultrasi? V športu, znotraj katerega vemo vse o vsem, v veliki meri ostajajo uganka, na eni strani so Ultrasi stigmatizirani kot strašljivi drugi, po drugi strani pa sami agresivno ščitijo svojo lastno trdo prigarano anonimnost in status odpadnikov.« (Montague, J. (2021). 1312: Among the Ultras: A Journey with the World’s Most Extreme Fans. Random House UK.)
Nogomet lahko rešijo samo navijači
Nogomet lahko rešijo samo navijači – en izmed redkih primerov organiziranega delavstva v današnjem kapitalističnem sistemu. Nič čudnega ni, da v imperialističnih in provladnih medijih lahko o navijačih beremo le v črni kroniki. Navijaške skupine nas lahko prav zaradi tega, ker se vsakotedensko srečujejo z državo nadzora, policijskim nasiljem, omejevanjem pravic, naučijo, kako se proti represivnim praksam vladajočih upreti, kako se organizirati, kako se anonimizirati, kako izraziti svojo voljo.
Kdo je prvi na vsakem pogorišču ob gozdnih požarih, ob potresih? Navijači se organizirajo še preden Civilna zaščita pošlje opomnike na pagerje. Green Brigade iz Glasgowa vodijo eno izmed najkonkretnejših solidarnostnih akcij za Palestince iz Gaze. Primerov dobrih praks je nešteto. A tudi slabih. Navijači so bili denimo glavni organizator tako imenovane severno afriške pomladi leta 2011, ki je v Egiptu na koncu na oblast pripeljala kompradorsko Muslimansko bratovščino. Leta 2014 so navijači držali prvo bojno linijo v Euromajdanu v Ukrajini, kar je privedlo do današnje vojne z Rusijo.
Priporočamo tudi prispevek Disenza:
★ Kolonialni duh svetovnega nogometnega prvenstva
Nogomet torej omogoča delavsko organiziranje, vprašanje je edino, za čigave interese se borijo na ulici. Če tribune prepustimo paravojskam vladajočih razredov, bodo pač fašisti, če jih obranimo pred vladajočimi, bodo lahko razvili delavsko linijo. Odločitev je naša – ali bomo ostali zaprti v meščanske salone in se pogovarjali o delavskem razredu kot konceptu, ali pa bomo šli na tribune in skupaj z ostalimi delavci-navijači snovali boljšo nogometno in družbeno prihodnost.
Odločitev je naša – ali bomo ostali zaprti v meščanske salone in se pogovarjali o delavskem razredu kot konceptu, ali pa bomo šli na tribune in skupaj z ostalimi delavci-navijači snovali boljšo nogometno in družbeno prihodnost.
Najslabše svetovno prvenstvo do zdaj je končano, Španija je prvak. Fuzbal je lahko boljši, samo televizijo je treba ugasniti. Jebeš Manchester United, jebeš Real Madrid, jebeš Barcelono, ko se za čast, slavo, za nogomet in za porcijo čevapov borijo naše punce in fanti. Vsi na ulice, vsi na travnike. Smrt fašizmu, nogomet ljudem. ★
