Na današnji dan leta 2009 je v 88. letu starosti v Barceloni umrl vseživljenjski anarhistični militant in zgodovinar Diego Camacho, bolj znan pod svojim partizanskim imenom Abel Paz
Diego Camacho Escámez se je rodil 12. avgusta 1921 v Almeríi v Andaluziji (Španija). Leta 1929 se je preselil v Barcelono, da bi živel pri stricu, ki je bil aktiven v španskem anarho-sindikatu Confederación Nacional del Trabajo (CNT). Leta 1932 se je vpisal v Escuela Natura, libertarno šolo, ki je svoje poučevanje utemeljila na teorijah in praksi pedagoga Francisca Ferrerja v El Clotu, delavski četrti Barcelone. Leta 1935 se je pridružil Libertarni mladini (FIJL) v Almeríi, kamor se je vrnil, da bi živel pri materi, ki je bila prav tako članica CNT.
Februarja 1936 se je vrnil v Barcelono, kjer se je pridružil anarhistični organizaciji Federacion Anarquista Iberica (FAI) in anarho-sindikatu CNT. Za anarhistične aktiviste je bilo takrat pravilo (podobno je v številnih gibanjih po svetu še danes), da so bili kot delavci člani sindikata CNT in kot politični aktivisti del ideološke organizacije FAI. Tak model delovanja je v anarhistični strategiji poznan kot organizacijski dualizem.
Bil je aktiven v obrambni skupini El Clot in eden od ustanoviteljev skupine Quijotes de la Ideal, ki se je upirala zmerni politiki vodstva CNT-FAI. Takoimenovane “obrambne skupine” oziroma “obrambni odbori” so bile oborožene celice sindikata, ki so jih pogosto sestavljali aktivisti iz anarhistične federacije FAI. Njihova naloga je bila obramba stavkovnih in drugih sindikalnih aktivnosti, zaščita vidnih sindikalnih voditeljev in dogodkov ter nemalokrat tudi obračuni s šefi, policijo in fašisti.
Delal je v tekstilni tovarni, nato pa v kiosku za časopise, ki ga je vodil drug pokojni anarhistični veteran Liberto Sarrau Royes. Aretirali so ga med majskimi dnevi leta 1937, ko so stalinisti organizirali provokacijo proti anarhističnemu gibanju. Bil je aktiven v anarhističnih kolektivih na podeželju v Cervii blizu Leride in pisal za Tierra y Libertad, časopis FAI. Leta 1938 se je kot antifašistični borec pridružil XI. armadnem korpusu pod vodstvom Manuela Iglesiasa.
Izgnanstvo in delovanje v ilegali
Ob »Retiradi«, množičnem begu več sto tisoč Špancev čez francosko mejo po porazu republike januarja 1939, je zapustil Barcelono. V Franciji je bil interniran v koncentracijskem taborišču, po izpustitvi pa si je tam našel delo. V Bordeauxu je bil prisiljen delati za naciste kot suženjski delavec, vendar mu je kljub temu uspelo sodelovati v podzemni dejavnosti protinacističnega odpora. Po aretaciji in poznejši izpustitvi aprila 1942 se je vrnil v Španijo. Tam je deloval v ilegali, bil del odpora proti Francovemu režimu in pisal za prepovedani časopis Juventud Libre (Svobodna mladina), ki ga je izdajal FIJL.
Francoska policija ga je zaprla po poskusu reorganizacije CNT. Naslednjih pet let je preživel v zaporu. Bil je izpuščen, a nekaj mesecev kasneje ponovno aretiran zaradi sodelovanja na srečanju Libertarne mladine. V zaporu je preživel še pet let. V tem času je sodeloval pri dveh anarhističnih zaporniških biltenih. Po izpustitvi leta 1952 je nadaljeval s podzemnim delom tam, kjer ga je prekinil. Leta 1953 ga je podzemna sindikalna organizacija imenovala za svojega delegata na kongresu Mednarodnega delavskega združenja, anarho-sindikalistične internacionale IWA-AIT.
Ostal v Franciji in se v Španijo vrnil le, da bi v imenu obrambnega odbora CNT izvedel na koncu prekinjeno operacijo proti režimu v Španiji. Ko je policija odkrila tajno tiskarno v Barceloni, kjer so tiskali podzemni časopis CNT Solidaridad Obrera (Delavska solidarnost), je hitro zapustil Španijo. Po vsej Franciji je bil zelo dejaven med špansko anarhistično diasporo v izgnanstvu, udeleževal se je številnih srečanj in kongresov Libertarne mladine in CNT.
Most med različnimi generacijami anarhističnega gibanja
V šestdesetih letih je začel pisati svojo epsko biografijo o legendarnem anarhistu Buenaventuri Durrutiju ter druge zgodovinske knjige. Po Francovi smrti leta 1977 in v času procesa demokratizacije se je vrnil v Španijo in tam aktivno sodeloval pri obnovi anarhističnega gibanja. Začel je pisati svoje osebne spomine, ki so se razširili na štiri zvezke, pri tem pa je ves čas ohranjal svojo zavezanost gibanju.
Ob izidu filma Kena Loacha Zemlja in svoboda, ki popisuje špansko revolucijo, se je v letih 1995–1996 odpravil na turnejo po Italiji, kjer je imel okoli štirideset javnih nastopov. V osemdesetih in devetdesetih letih je živel v delavski četrti Gracia v Barceloni, kjer je nadaljeval s svojim literarnim ustvarjanjem in ohranjal stike z anarhističnimi aktivisti in zgodovinarji, kar je dopolnjeval s številnimi predavanji o svojih delih. Prispeval je tudi k ustanovitvi Centro de Documentacion Historico Social (CDHS) – Centra za zgodovinsko-socialno dokumentacijo v Barceloni, anarhističnega arhiva in knjižnice.
Znameniti obisk Grčije ali anekdote iz srečanja z grškim anarhističnim gibanjem
Abel Paz je leta 1996 nekaj tednov preživel tudi v Grčiji, saj je tamkajšnje gibanje ob 60. obletnici španske revolucije v grščino prevedlo in izdalo njegovo knjigo »Viaje al Pasado«. Javni dogodki so bili organizirani v Solunu, Kozaniju, Atenah (na Politehnični šoli in na javnem trgu v zahodnih predmestjih) ter na Kreti.
Med tem obiskom je nastalo veliko zgodb, saj je imel vedno provokativen smisel za humor. Če je govoril z navdušencem oboroženega boja, je začel govoriti o Gandhijevi civilni nepokorščini, če je bil kdo za formalni, discipliniran anarhizem, je govoril o incontrolados, Sabatéju itd.
Dogodka na Politehnični šoli v Atenah se je udeležilo na stotine ljudi, kjer pa je morda razočaral nekatere udeležence, ki so želeli, da bi govoril proti sodelovanju CNT v vladi. Takrat jim je povedal, da postavljajo napačna vprašanja (sicer bi lahko zlahka govoril proti anarhistom ministrom, saj je bil sam del skupin, ki so nasprotovale vstopu v vlado), ker se s tem osredotočanjem razume socialno revolucijo kot nekaj, kar se je zgodilo leta 1936 in kar vključuje predvsem puške in naboje. V resnici je bila revolucija vsakdanji proces, ki je trajal več desetletij in je vključeval sindikate, zadruge, šole, četrtne skupščine, socialne centre, vrtce, ženske skupine, tajne skupine, knjižnice, knjige, časopise, različne odnose, solidarnost, etiko itd. Vse to je predstavljalo revolucijo v praksi (življenje), medtem ko je bilo leto 1936 vojna (smrt) proti fašistični diktaturi, stalinistom in svetovni buržoaziji.
Revolucija v praksi je bila življenje, medtem ko je bilo leto 1936 vojna (smrt) proti fašistični diktaturi, stalinistom in svetovni buržoaziji.
Na dogodku v Solunu, ki se ga je prav tako udeležilo veliko število ljudi, je na neki točki izrekel precej dolg stavek (prevajanje bi vzelo preveč časa) in vstal, hodil nekaj metrov, šel za grm in začel urinirati pred občinstvom. A to ni bila najbolj zanimiva stvar, ki se je tam zgodila: pred svojim nastopom se je srečal z Yannisom Tamtakosom, delavcem, ki je bil aretiran in obsojen zaradi delavskega upora v Solunu leta 1936. Iz zapora mu je uspelo pobegniti tik pred tem, ko so politične zapornike izročili nacistom (po tem, ko so nacisti zasedli Grčijo so bili skoraj vsi politični zaporniki tri leta kasneje usmrčeni). Yannis je bil delavec, ki je veliko bral, podpiral Luxemburgovo in Otta Rulheja ter bil politični učitelj Corneliusa Castoriadesa, v 70. in 80. letih pa je postal anarhist. Ta dva »dinozavra« sta se srečala in Diego je začel govoriti: “Kaj? Si postal anarhist, ko si bil že star? Moja družina je bila anarhistična, ko sem bil še majhen fant! Takrat so bili vsi otroci v soseski anarhisti, rojen sem kot anarhist!” In Tamtakos je odgovoril: “OK, če torej poznaš trik, zakaj nam ga ne razkriješ, da bomo lahko začeli proizvajati ‚anarhiste iz epruvete‘?” Diegu je ta provokativni odgovor tako ugajal, da ga je začel objemati!
Zanimive zgodbe je spletel tudi med svojim obiskom na Kreti. Tamkajšnji tovariši so menili, da bi bilo zanimivo organizirati obisk minojske palače v Knossosu, kjer je Diego v kraljevi prestolni sobi metal na tla cigarete in se izdajal za turističnega vodiča, samo zato, da bi turistom povedal, da je najbolj zanimiva stvar v tej dvorani to, da so protifašistični partizani v tej isti dvorani prisilili nacističnega poveljnika, da jim je predal otok (zgodbo, ki si jo je izmislil med govorom), in da je zgodovina zgodovina bojev za osvoboditev, ne pa prestolov in palač.
Nato so ga odpeljali v kretske gore, kjer ljudje običajno nosijo orožje. Medtem ko so jedli, so domačini vzeli pištole in začeli streljati v zrak, da bi mu ustregli. Ko so prenehali, je nekate od njih vprašal, s čim se ukvarjajo. Ko je nekdo rekel, da je socialist in vodi turistično podjetje, mu je Diego odvrnil, da bi moral služiti miru in socializmu, ne pa kulturi orožja, in da bi bil dober prvi korak, če bi šel za veliko figovo drevo in se ustrelil v glavo, ki je pokvarjena s kapitalistično mentaliteto, ne pa v srce, saj se je to slišalo čisto. Ko so bili vsi osupli, se je začel smejati in rekel: “Samo šalim se, mimogrede, tvoja pištola je Walther, ampak si modificiral nabojnik”.
Več o življenju, osebnosti in boju Abela Paza:
★ Agustín Guillamón: Abel Paz, Anarchist and Historian
★ Nick Heath: A short biography of Diego Camacho aka Abel Paz
Kot redni predavatelj o anarhizmu in španski revoluciji je prepotoval polovico sveta, od Evrope prek Latinske Amerike do Japonske. Uradni zgodovinarji so ga popolnoma ignorirali in se posmehovali njegovim ogromnim prizadevanjem kot zgodovinarju zgolj zato, ker ni bil del akademskega sveta in komercialnega kroga. A to ni preprečilo, da ne bi spisal zgodovine in za seboj pustil bogatega gradiva za raziskovanje. Njegova biografija Buenaventure Durrutija je bila prevedena v 14 jezikov.
Umrl je 13. aprila 2009 v Barceloni, star sedeminosemdeset let. ★
