Izjava za javnost, ki jo je ob letošnjem prvem maju pripravila Antiavtoritarna platforma in prebrala na Prvomajskem zborovanju v Mostah.
Ob prvem maju, prazniku delavstva, in po 27. aprilu, dnevu upora proti okupatorju ni dovolj, da se zgodovinskih dosežkov delavskega boja zgolj spominjamo. V kapitalizem vkalupljenim dela prostim dnevom moramo hkrati povrniti vsebino, ostrino in revolucionarno noto. Oba praznika nas namreč še vedno opominjata, da nobene pravice, delavske ali socialne, ter dostojanstveno življenje in svoboda nasploh niso samoumevne. Vedno so izborjene skozi številne boje, ti pa so izraz spopada med delavskim razredom na eni strani in kapitalističnim razredom na drugi. Ne glede na spremembe v tehnologiji in zunanjim znakom oblasti ta spopad še danes bistveno določa tako splošno dinamiko v družbi kot naša vsakdanja življenja.
Danes izhodišče za gradnjo skupnega boja za življenje tvori razumevanje kapitalizma in patriarhata kot odločilnih zatiralcev družbenega življenja, države pa kot orodja za legalizacijo nanju vezanih sistemov nadvlade, kot so seksizem, nacionalizem in rasizem, ki omogočajo prosto pot nadaljnjemu opustošenju narave in skupnosti. Vse nedavne krize, od stopnjevanja napadov na ljudske razrede, kapitalske in policijske kolonizacije ter okupacije naših mest in vasi, radikalizacije represije in državnega nasilja, do naraščajoče militarizacije in vojn potrjujejo našo analizo iz preteklosti: kapitalizem je kriza in kapitalizem je vojna.
Tudi danes številne vojne hranijo orožarsko industrijo in goltajo človeška življenja. Človek je v tem sistemu le sredstvo za doseganje cilja – profita, njegovo življenje pa samo po sebi ni vredno nič. Najstrašnejši dokaz tega strašljivega bistva sodobnega kapitalizma je genocid, ki ga pred očmi celega sveta in kljub nenehnim protestom, stavkam in nepokorščinam po vsem svetu na okupirani palestinski zemlji izvaja Izrael ob podpori t.i. zahodnih držav, z ZDA na čelu in z Evropsko unijo ter Slovenijo tik za njimi.
V luči napredujočega opustošenja je očitno, da upor ne more ostati zgolj del preteklosti, ki se je moramo spominjati in jo obeleževati, ampak je tudi edina možna pot za prihodnost. Če želimo preživeti, moramo namreč skupaj in od spodaj zgraditi alternativno in emancipatorno vizijo drugačnega sveta. Sveta brez izkoriščanja in zatiranja. Sveta, kjer z radikalno enakostjo dosežemo resnično svobodo za vse.
Če se vprašamo, kaj bi tovarišica Vida videla danes, je odgovor, da številnim dosežkom partizanskega boja navkljub sedanjost v mnogočem ni kaj dosti bolj rožnata kot v časih fašistične okupacije. Pozni kapitalizem gnije, saj le stežka najdeva nova, še nekolonizirana prostranstva, zato pa se za ohranjanje svoje majave oblasti obrača navznoter. Ponovno posega po svojem starem že preizkušenem orodju – fašizmu. Iz centra kapitalizma se vali novi val netenja vojn, krčenja socialnih pravic, izkoriščanja narave in izpopolnjevanja režima policijskega nadzora nad družbo. Države s kombinacijo administrativnih in odkrito nasilnih vzvodov iz ljudi, ki se umikajo iz od kapitalizma opustošenih območij, oblikuje novo kategorijo izkoriščane delovne sile. Hkrati se na ulicah s spodbudo političnega razreda širita sovraštvo in ksenofobija, ekstremno konzervativno krilo vladajočega razreda pa z dolgim pohodom repatriarhizacije družbe ženskam in ostalim zatiranim spolom odvzema še pravice do telesne avtonomije.
V teh pogojih strateškega napada kapitala na ljudi in naravo svobode ne bodo prinesle všečne floskule in kozmetični popravki znotraj obstoječega sistema: nujnih družbenih sprememb ni mogoče doseči skozi parlamentarno demokracijo. Zgodovina je to spoznanje revolucionarnih delavk in delavcev pogosto potrdila, a vsem tem izkušnjam navkljub se zdi, da se večni krog polaganja upov v ‘nove obraze’ oziroma v bolj leve, tokrat pa ‘resnično socialistične’ stranke neumorno nadaljuje. V Sloveniji je danes denimo v nebo vpijoče dejstvo, da se povečuje neenakost v družbi ravno pod taktirko t.i. levice. Ravno slednja bdi nad vpeljavo kapitalu všečne pokojninske reforme, ki krči v preteklosti že priborjene pravice delavk in delavcev ter nad izpopolnitvijo režima integracije migrantov kot najbolj izkoriščanih delavk in delavcev na trg delovne sile. V zadnjem času je tudi najbolj potrpežljivim postalo jasno, da vsem volilnim obljubam in investiranim upom navkljub politične stranke niso tiste, ki lahko kapitalu postavijo mejo. Kapital je tisti, ki še tako prepričljivo zveneče stranke prej ali slej priveže nase in jih spremeni v orodje svojega gospostva.
V kapitalistični modernosti so vsesplošna odtujenost in apatičnost ter individualizacija družbe čeri, ki se jim je žal težko izogniti. Toda izogniti se jim moramo! Pri tem sta nam v oporo in navdih ravno aktualna praznika, ki služita kot opomnik, da so ljudje v preteklosti v času, ko prav tako ni bilo prav nič bolj enostavno vztrajati pri viziji pozitivne preobrazbe družbe, že uspeli zgraditi kolektivno moč. Prepoznali so se kot delavke, soborci, tiste, ki gradijo novi svet prav v tistem težkem tenutku: uničili so meje, ki so jih ločevale, zgradili so močne borbene organizacije in razpletli mrežo upora po celotni družbi, od najbolj samotnih kmetij do urbanih središč. Rezultat in pogon tega izjemnega ljudskega napora so bili drzni družbeni eksperimenti. Navdiha in opore ne gre jemati zgolj iz zgodovine geografije, v kateri živimo, temveč iz aktualne žive izkušnje mnogih po celem svetu, ki se iz dneva v dan organizirajo, stavkajo, protestirajo, gradijo avtonomne skupnosti in se s svojimi telesi upirajo režimu smrti. Vse to so kamenčki v mozaiku dostojanstvenega življenja za vse. Na delovnih mestih, v šolah, na univerzi, v soseskah, v vaseh. Bodimo tudi mi kamenčki in barve tega mozaika, mozaika upora za življenje in za prihodnost. Skupaj lahko zgradimo enotno družbeno fronto proti kapitalu in vojnam ter z organiziranim internacionalizmom premagamo kapitalistično mašinerijo smrti.
VSI SKUPAJ ZA BORBEN PRVI MAJ!
Antiavtoritarna platforma
V Ljubljani, 1. maja 2025
